Rodica

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / sobota, 3. september 2022 / 10:42

Poletje je vedno prekratko, da bi izpolnila vse želje in pričakovanja. Pred šolo smo se podali vsaj malo v gore. Pridružil se nama je le Rok, izbrali pa smo Rodico, enega od južnih Bohinjskih hribov. Izhodišče je bilo enostavno, z gondolo smo se zapeljali na Vogel,od tam pa proti Rodici. Pot je lepa, razgledna, ni naporna. Ves čas pogleduješ proti Triglavu in kmalu tudi na baško stran, kjer so me najbolj pritegnile Knežke Ravne. Spet ena ideja za kolesarjenje. Tri ure smo hodili do Rodice, od koder je res lep razgled, od Storžiča in Karavank preko Julijcev do Montaža in Viša.

Kaj običajno delamo na vrhu hriba? Dol sedemo, kaj pojemo, se razgledamo naokrog, poimenujemo gore, ki nam jih nudi razgled, fotografiramo, se vpišemo v vpisno knjigo. Danes vsi lahko fotografiramo s telefonom. In ta telefon je seveda nuja, potreba in prekletstvo hkrati. Recimo, da smo bili na vrhu hriba kake pol ure in opazovala sem planince, ki so bili večinoma tujci. Kar smo bili mi na vrhu, so ljudje gledali v telefon. Danes človek, ko nekam pride, hitro vse fotografira, potem pa vse to takoj objavi na socialnih omrežjih. To je novodobni klepet. Nič osebno, raje po spletu, tudi v gorah, na vrhu hriba. Ta situacija na vrhu hriba me je malo presenetila. V čakalnicah ljudje gledajo telefon, na avtobusu tudi, družina v gostilni se nič več ne pogovarja, vsak gleda svoj telefon, mamice, ki se sprehajajo z vozičkom, ne gledajo svojega dojenčka, gledajo v telefon. Na koncertih in v gledališču nas opozorijo, naj utišamo telefone, gledajo pa jih ljudje ravno tako, tudi v cerkvi zvoni telefon in ljudje brskajo po njem. Tako je to danes. Nujno potrebujemo tehniko, hkrati pa nas omreži, zaslepi in zasvoji. Vedno več je otrok z motnjami pozornosti. Dojenčkom že kmalu dajo v roko telefon ali tablico. Nekateri starši so celo ponosni, ker otrok, star leto ali dve, že dobro obvladuje tovrstno tehniko … Tako se zamoti in umiri. Vse to nam je poznano, da pa je praktično celoten počitek na vrhu hriba namenjen brskanju po telefonu, to sem doživela prvič. V dolino smo sestopili preko Suhe planine in Bukovske doline. Ime pove vse, bukve, bukve, povsod same bukve, ki imajo svoja debla ob stiku z zemljo spodvita. Kakšno moč ima erozija in kako pomembno vlogo imajo drevesa s svojimi koreninami, do jo preprečujejo. Debla so videti kot držalo dežnika. Ujel nas je dež. Moj izkupiček dežja in mokrih čevljev so bili veliki žulji na prstih. En teden sem jih zdravila sama, pa se nikakor niso zacelili. Na koncu sem dobila antibiotike. Greben južnih Bohinjskih hribov bo treba prehoditi do konca. Naslednji cilj bo Črna prst z bohinjske strani in po grebenu do Rodice, potem pa sestop v Grant ali Rut na baški strani. Pa bo spet nekaj novega.