Novi ljudje, nove soseske

V Mestni hiši je na ogled četrta razstava v seriji Podobe nekdanjega Kranja, ki jo pripravljajo v Gorenjskem muzeju. V središču pozornosti avtorice Monike Rogelj je bila gradnja novih stanovanjskih sosesk in s tem razvoj in rast mesta Kranj v dvajsetem stoletju.

Ne gre dvomiti, da bo tokratna – po obsegu sicer majhna, ob temi, ki jo obravnava, pa velika – muzejska razstava v Mestni hiši z naslovom Nove soseske pri veliki večini Krajnčanov vzbudila množico spominov na preteklost in z njo čas, ki ga ni več. Starejši se bodo vrnili v mlada leta, ko so prihajali do prvih lastnih stanovanj, tistim v srednjih letih se bodo skozi misli vrstile slike iz vsakdanjega blokovskega živžava v njihovem otroštvu, mlajši pa bodo na fotografijah – teh na panojih res ne manjka – morda našli podobe starih stavb, vrtov, polj, ki so jih skozi leta zamenjali novi stanovanjski bloki, šole, trgovine ...

Prav spomini so za nekaj besed uvoda k razstavi spodbudili tudi »srednjeletnika«, avtorja teh vrstic. Ravno v teh dneh mi je prijatelj Uroš Florjančič, na fotografiji desno spodaj tisti najmlajši v otroškem vozičku, poslal nekaj fotografij, ki jih je njegova mama Vera posnela v Šorlijevem naselju, v soseski, v kateri smo preživljali svoje otroštvo, nekateri le nekaj let, drugi pa, dokler nismo šli »na svoje« in se osamosvojili od staršev. Ob fotografiji, na njej sva vrstnika Igor in Simon, leto za nama Rudi in še njegov štiri leta mlajši brat Uroš, se namreč v spominu odpre »predal« s slikami blokovskega življenja v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. »Mulci« s Šorlijeve 13, blok je veljal za iskrškega, saj je bil pri večini od nas vsaj eden od staršev zaposlen v Iskri, in sosednjih stopnišč smo tako kot drugi otroci v naselju velik del dneva preživeli zunaj, v okolici blokov. Pozimi na smučkah na hribu pri Prešernovi šoli, spomladi na improviziranem nogometnem igrišču na travniku med bloki, poleti na bližnjem polju z »rabutanjem« koruze in jeseni ob ograji vojašnice, kjer so nas vojaki največkrat spraševali po »starejših sestrah«. Živžav se je običajno zaključeval s tistim znamenitim stavkom naših mam, ki so nas klicale z balkonov: »Prid' gor. Ura je že osem.« In našim običajnim odgovorom: »Sam' še mal'.«

Vse večje potrebe po stanovanjih

Avtorica razstave Monika Rogelj skozi gradnjo novih stanovanjskih sosesk spremlja hitro spreminjanje podobe Kranja v 20. stoletju. »Z razstavo, ki sem jo zasnovala kronološko, sem želela pokazati na spreminjanje prostora v mestu, ko se ta začne širiti čez meje starega mestnega jedra,« poudari avtorica in najprej predstavi gradnje v tridesetih letih, ko se je mesto širilo v smeri do Vodovodnega stolpa. To so bile predvsem posamezne družinske hiše na nekdanjih vrtovih meščanov, kar je bil rezultat gospodarske uspešnosti Kranjčanov. Težišče razstave je avtorica usmerila v čas po drugi svetovni vojni, ko gradnja stanovanj »eksplodira« zaradi vse večjih potreb in novih družbenih, gospodarskih ter socialnih usmeritev. Kranj je kot razvito industrijsko mesto sicer kazal potrebe po stanovanjih že pred drugo svetovno vojno, po njej pa se je v mesto priselilo vedno več ljudi, tudi po tisoč na leto.

Ljudje so se priseljevali iz okoliških vasi pa tudi iz drugih republik takratne države. »Potrebe so bile večje, kot so lahko zgradili stanovanj. Do leta 1955 je bilo gradenj malo, ko pa so ustanovili Stanovanjski sklad, v katerega so tovarne prispevale od plač delavcev, pa se je začel namensko zbirati denar za družbeno gradnjo,« pojasni sogovornica. »Potrebe so bile drugačne, način življenja sodobnejši, po drugi strani pa je bil tudi namen politike ustvariti novo upravno središče mesta v smeri proti severu. V ta kontekst je kasneje sodil tudi Nebotičnik, saj so silhueto mesta s cerkva želeli premakniti na novo vertikalo.«

Novo mestno središče

Na Zlatem polju je najprej zrasel dijaški dom, za njim pa se je gradilo vse do konca šestdesetih let, ko je med Koroško in današnjo Bleiweisovo cesto začelo primanjkovati prostora. Ob širjenju na sever je bilo sicer določeno, do kod bi se gradilo, a se je meja vedno bolj pomikala na polja. Vodička po razstavi na naslednjem panoju predstavi širjenje mesta proti Vodovodnemu stolpu. Konec šestdesetih so tam začeli graditi Šorlijevo naselje in v njem tudi visoke stolpnice. Gradilo se je za delavce Iskre, Planike, Save … Sledil je urbanistični načrt poselitve vzhodnega dela mesta. Rogljeva pove, da je Planina edino kranjsko naselje, ki je bilo načrtovano celostno. Šlo je za gradnjo v treh fazah, skupaj s pet tisoč stanovanji. »Poskrbljeno je bilo tudi za ureditev celotne infrastrukture, od šol in dvoran do preskrbe prebivalstva. Na Zlatem polju so bili bloki že vseljeni, infrastrukturo pa so urejali z desetletnim zamikom. Ob Vodovodnem stolpu so hkrati gradili tudi garaže, uredili trgovsko in drugo oskrbo, zgradili šolo.

Sogovornica se je posvetila tudi nastajanju novega središča Kranja ob Koroški in Bleiweisovi cesti. »Tam je Kranj z velikimi gradnjami doživel največje spremembe, vsaj kar se tiče historičnih stavb. Marsikatera stavba, ki je bila dolgo v zavesti Kranjčanov, je bila porušena za namen druge gradnje. Vedno poudarjamo veliko Majdičevo hišo zraven gimnazije, tam je sedaj Hotel Creina, na nasprotni strani ceste so se stare stavbe umikale blagovnici Globus. V petdesetih so zgradili prizidek k občini, preuredili Trg revolucije (sedaj Slovenski trg), Narodnemu domu namenili novo fasado … Dvajset let kasneje so avtobusno postajo preselili na začasno lokacijo, kjer je še zdaj, v osemdesetih se ruši predel naprej od gimnazije, Kranj dobi novo stavbo banke in policije …« pripoveduje Monika Rogelj; na vprašanje, kje danes vidi center Kranja, pa odgovarja: »Mogoče sem nekoliko obremenjena s starim mestnim jedrom, stroko in svojim delom v muzeju, zato mi središče mesta še vedno predstavlja staro mestno jedro, središče življenja Kranja pa je zagotovo višje proti severu, kjer sta občina in gimnazija, zdaj tudi knjižnica. Lahko bi rekla, da ima mesto dve središči.

Na ogled veliko fotografij

Kot je še poudarila, ima Gorenjski muzej bogato fototeko, saj se so predvsem v šestdesetih in sedemdesetih za tedanje razmere rušenja in novogradnje precej fotografirali tudi za potrebe Gorenjskega glasa. »Tokrat sem zato izbirala fotografije, ki so bile v preteklosti redkeje objavljane, iskala sem primerjave pred novogradnjami in po njih. Je pa res, da na fotografijah manjkajo ljudje. Soseske so bile vendarle živahne, polne življenja, mladih družin, otrok. Naj na tem mestu apeliram na bralke in bralce, ki imajo morda v svojem arhivu fotografije iz časov nastajanja in prvih let življenja v soseskah, da stopijo z nami v stik,« pove avtorica razstave, ki je na ogled postavila tudi izbor razglednic, ki so eden dragocenih virov pri predstavljanju podob mesta v preteklosti.

Razstava bo v Mestni hiši na ogled do sredine oktobra, zagotovo pa gre za tematiko, ki bi bila zanimiva za širšo predstavitev, saj se prebivalci Kranja v družbi nekdanjih novih sosesk kaj hitro lahko poistovetijo z razstavljenim.