Danska vzgoja (2)

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / nedelja, 21. avgust 2022 / 08:32

V prejšnjem članku smo pisali o skrivnosti danske družbe, kajti Danci spadajo med najbolj srečne prebivalce sveta. Najprej so staršem pomagali ozavestiti njihov način vzgoje. Kar je dobro, je treba nadaljevati, in kar je slabo, je smiselno izboljšati. Predstavljamo si lahko, da to ni šlo brez pripomb in upiranja, saj odrasli težko priznamo svoje napake. Zadnjič smo pisali o nujnosti proste otroške igre.

Drugič: otrokom ničesar ne prikrivajo in jih spodbujajo, naj bodo pristni. Pristnost se prične z razumevanjem lastnih čustev. Prepoznavanje, sprejemanje, ne glede na to, ali so prijetna ali neprijetna. Tu so. Otroke učijo ravnanja ne samo na osnovi čustev, temveč tudi na osnovi vrednot. Tako jih v odrasli dobi ovire in težave ne bodo vrgle iz tira. Npr. lahko sem jezen, ne smem pa udariti, sem tesnoben, vendar se ne bom zaprl v kot za tri dni … Ključno je iskreno, pristno priznati lastna (otroška) čustva in jih ne potlačiti, sicer bo kasneje odrasla oseba otopela za mnogo stvari. Kar se Janezek nauči, to Janez zna. Čeprav si trmast, bom ostal s tabo. Pri nas se pa še danes slišijo nasveti, da je otroku treba izbiti trmo iz glave. Lahko si žalosten in jokaš, vendar bom ostal s teboj v tvoji žalosti. Pri nas pa še danes slišimo, naj otrok kar joka, ker se mu bodo tako bolj razvila pljuča. Včasih ga pošljemo še v drugo sobo. Danci otrokom ne olepšujejo vsakdanjika. Življenje je pogosto čudno, nerazumljivo, nepošteno. Za otroka je najpomembnejše to, da lahko izrazi celo paleto čustev – in da so starši z njim. Na tak način se bo notranje umiril, vendar nujno potrebuje ob sebi starša.

Tretjič: otroke učijo empatije. Vživljanja v druge oziroma prepoznavanja, v kakšnem čustvenem stanju je človek ob njem. Steber učenja empatije je, da se ne obsoja. Iščejo pozitivne lastnosti pri sošolcih, prijateljih. To imajo v programih šolskega sistema. Tako se iz dneva v dan, sistematično učijo strpnosti do sebe in do drugih. Povsem druga zgodba pa je, če mora otrok od malega poslušati jamranje, kritiziranje, opravljanje, sejanje slabe volje, nič se ne da narediti … Starši imamo (skupaj z vzgojitelji, trenerji) moč graditve osebnosti otroka.

Četrtič: ne vzgajajo z ultimati in ni telesnega kaznovanja otrok. Eno in drugo rodi strah. Vzgajati (vladati) s strahom pa ni nikoli dolgoročno zdravo in koristno. Danci želijo, da so otroci spoštljivi do staršev in okolice. Vendar pa mora biti spoštovanje obojestransko, zato šeškanje ali udarci niso dovoljeni.

Petič: spodbujajo skupnost. Vedo, da za dobro počutje v življenju potrebujemo stik z drugimi, potrebujemo kakovostno preživljanje časa s prijatelji in sorodniki. Učijo jih, da je včasih skupnost pomembnejša kot posameznik. Drug drugega potrebujemo.