Težka krizna leta, 7. del

Besedilo: Janez Kunšič
Kategorija: Zanimivosti / ponedeljek, 15. avgust 2022 / 16:02

Zjutraj smo vstajali zelo zgodaj, kdaj tudi pred 3. uro. Potem smo šli k Žarku. Tam smo navadno čakajoči brž na klopi zaspali. Skupaj smo potem odšli na Pokljuko. Kako dolga in naporna je bila ta pot. Kar med hojo so se nam v spancu zapirale oči, noge so se spotikale ob kamenje na poti. Šele potem ko nas je nekje daleč ogrelo sonce, je bil končno tudi spanec premagan. V tem pa smo že bili v frati. Razkropili smo se in vsak zase iskali rdečih in črnih plodov. Če je kdo imel posebno srečo, da je našel »celino«, je bil čisto tiho in je na vso moč hitel, da bi vse obral sam, preden bi mu kdo prišel v »škodo«. Ko smo nabrali vsaj vsak po eno merico (približno 1 liter) smo imeli malico. Vsak kos kruha, namazanega z domačo zaseko, kdaj eno ali dve palačinki, drugič suhe krhlje ali kaj podobnega. Za vse še steklenica črne ječmenove kave. Tudi jagode in borovnice so nam dišale, pa teh je za nas bilo škoda. Ko je bilo sonce najvišje, tako okrog poldneva, smo nabiranje končali. Jaz sem kot najstarejši moral nesti košarico z nabranim. Polna je bila le redkokdaj. Kadar pa je bila lahka, je bilo vendarle žalostno … Nihče tedaj ni niti pomislil na avtobus, avto itd. Peš smo tedaj šli vsak dan vsaj dve uri daleč in potem spet toliko v povratku. Razen v frati, kjer smo se bali kač, smo večidel hodili bosi. Bosa noga se tudi nič ne obrabi … Domov prišedši smo dobili skromno kosilo. Za brate je bilo voljno, pred menoj pa je bila še ena dolga in težka pot. Nabrano sem nesel na Bled prodat. Od vrat do vrat, na cesti, v parku, na jezerskem bregu, vsepovsod sem ponujal. »Jagode, borovnice, maline!« Tudi po nemško smo se naučili, vendar razen imen nisem jaz znal ničesar. Kdaj sem imel srečo in sem kmalu prodal. Kdaj pa sem se domov vrnil šele v mraku, morda celo z neprodanim blagom. Doma sem moral oddati vse do poslednjega dinarja. Gorje, če bi se mi zareklo, da sem na Bledu kupil sladoled za pol dinarja … Kako žalostno je bilo ob misli, da so drugi otroci (npr. Žarkovi) dobivali redno določen del zase, da so si lahko kupili hlače, čevlje ali kaj podobnega. Naslednjega dne se je vedno znova vse to ponovilo. Samo dež je pretrgal utečeni ritem. Dasi je bilo škoda dneva, smo bili tako srečni, ko nas ni nihče tako zgodaj budil. Nekoč smo na Mrzlem studencu doživeli posebno uspešen dan. Takrat smo bili sami in smo našli frato izredno lepih rdečih jagod. Košarica je bila kar brž polna. Pa sem se domislil in jagode odnesel v Šport hotel. Vse sem prodal, in ko sem se vrnil v frato, so bratje že spet imeli merice polne. Domov sem spet nesel polno košaro. Pa kaj, ko ni bilo zato niti najmanjše nagrade, niti ne dobre besede pohvale. Ko danes obujam te spomine, si očitam, da smo bili marsikdaj v resnici nespametni … Neuspešnih in žalostnih dni pa je bilo več. Tako npr. tedaj, ko smo v megli zašli in nas je že na Pokljuki presenetila noč. Pa kadar smo se domov vrnili skoro prazni in še bi lahko našteval … Končno sem končal šolo. Stric, dekan v Cerknem, je očetu svetoval, naj me da učit kakšnega poklica. Mehaniki in elektrikarji da imajo bodočnost, je pravilno ocenil. Da je pripravljen tudi gmotno pomagati, se je ponudil. Oče sam ni vedel, kaj, pa je šel po nasvet k svojemu bogatemu svaku v Podhom. Menda je ta že tedaj imel z menoj posebne račune, zato je odsvetoval takšno življenjsko pot … Ko danes o tem razmišljam, čutim, da je tudi to bilo v nedoumljivem božjem načrtu. Morda tudi to, da smo štirje bratje po sili razmer drug za drugim morali zapustiti rodni dom, mamin dom, in so nas »tuje duri tolkle po hrbtih«. Po končani osnovni šoli mi je prvo delo bilo na cesti. Razširjali in urejali smo pot skozi strmo stran iz Gorij na Blejsko Dobravo. Delo je bilo težko, pa je bil še kako srečen vsak, ki je delo dobil. Delali smo izmenoma, tj. en teden na delu, 14 dni doma. Tedanji župan, Marovtov boter, je – menda iz svojega – oskrbel za delavce vsak dan po en hleb črnega kruha, ki smo ga dobili v gorjanski zadrugi. Delovodja Slamnik ga je potem razrezal in razdelil delavcem. Mnogim je to bila edina malica, pa smo delali po 10 ur! Med delom je bil samo kratek odmor za malico. Za žejne je eden od delavcev šel po vodo z večjo posodo, kajenja, posedanja in postopanja ni bilo. Plačila nismo dobili v denarju, pač pa le v koruzni moki. Ker je v enakih izmenah delal tudi moj oče, sva moke dobila precej. In ker smo doma imeli mleko in zabelo, nam je ta moka odvrnila veliko.