Osnutek kot umetniško delo

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / četrtek, 11. avgust 2022 / 08:28

V Mali galeriji Likovnega društva Kranj je na ogled razstava z naslovom Raz-glednice. Akademski kipar in intermedijski umetnik Zoran Srdić Janežič na razstavi naše misli usmerja k temi umeščanja umetniških del v javni prostor.

Kranj – V društveni galeriji se tokrat predstavlja član Likovnega društva Kranj, po rodu Kranjčan, akademski kipar Zoran Srdić Janežič, ki se je po končanem študiju na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje zaposlil v delavnici Lutkovnega gledališča kot oblikovalec lutk – kipar. Poleg kiparstva se ukvarja tudi z risbo in računalniško grafiko, v preteklosti se je predstavil tudi z nekaj odmevnimi performansi.

Izhodišče njegove tokratne razstave Raz-glednice predstavlja umeščanje umetniških del v javni prostor, kar je tudi sicer ena osrednjih tematik, ki zanimajo avtorja v zadnjih dveh desetletjih. Kot zapiše kuratorka razstave Martina Marenčič, se med kiparjevimi razvitimi opusi s to tematiko ukvarjajo urbane intervencije oziroma – kot jih sam poimenuje – kiparski sprehodi, dejanski predlogi za postavitev spomenikov, pa tudi monitoring umetnin v javnem prostoru, premišljanje (esejistični zapisi) in ukvarjanje z javnimi postavitvami.

O tem, ali je naša družba sposobna in voljna ustvarjati pogoje za nastanek umetniških del, ki bi zaznamovali neki prostor in čas za prihodnje rodove, je v priložnostnem nagovoru k razstavi razmišljala Barbara Ravnik: »Koliko javnih plastik pa postavimo, če jih sploh? Prav sramežljivo v kak kot ali v senco košatega drevesa skrijemo podobo zaslužnega meščana, ga v bronu posadimo na klopco v parku – v upanju oziroma z opravičilom, da se bo 'zlil z naravo', a pravega, drznega umetniškega dela, ki bi ga v zadnjih nekaj desetletjih postavili zavoljo dela samega, ne le v Kranju, tudi širše po Sloveniji praktično ne najdemo.«

Pot umetniškega dela

Da se spominja prvih postavitev Zorana Srdića Janežiča v Kranju, nenavadnih za ta prostor, a ne za ta čas, se med drugim spominja Barbara Ravnik in poudari tokratnega razstavljavca. Avtor v prvem delu predstavi štiri zamisli za javne postavitve, od katerih je bila ena realizirana, tri so predlogi. Vsi so predstavljeni s fotografijo, miniaturno maketo in kratko razlago v katalogu.

Spomenik, posvečen stoti obletnici priključitve Prekmurja in združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom, je od leta 2020 umeščen na Prekmurski trg v Ljubljani. Kipar predstavlja tudi predlog za vodno fontano v bližini blagovnice Nama v Ljubljani. »Projekt ni prišel v poštev, ker na tem mestu ni predvidena voda. Po navadi so naročniki, ki hočejo spomenik, zelo skopi s podatki, tako večina dela, razmišljanja o postavitvi in rešitvah zanjo pade na umetnike in krajinske arhitekte. Lahko pa rečem, da je bil zame že sam proces snovanja izjemno zanimiv,« pojasnjuje Srdić Janežič in poudarja, da je to za umetnika prednost. Kot doda, tako že sam osnutek postaja umetniško delo. »V zgodovini je kar nekaj predlogov, kot na primer Bernekerjev spomenik Prešernu ali pa spomenik Cankarju Karle Bulovec Mrak, ki nista bila nikoli realizirana, pa sta bili izjemni umetniški deli tistega časa.« Seveda pa umetniško delo z osnutkom še ni zaključeno.

Na razstavi sta predstavljena še dva predloga javnih postavitev, in sicer hendiatris za spomenik osamosvojitvi v Brežicah in spomenik dveh himn v Kranju.

V kanjonu Kokre

Glavni del razstave je sestavljen iz študije kanjona Kokre, ki ga avtor v virtualnem polju poseli s štirimi predlogi, pripravljenimi z arhitektom Cvetom Kuneševićem kot oplemeniteno oziroma razširjeno resničnost, ki jo lahko gledalci podoživijo preko AR kode v kanjonu Kokre. »Dodatne študije kanjona zajemajo fotogrametrijo, računalniško generirane podobe, pa tudi načrte za prihodnjo mobilno enoto, s katero bo Srdić Janežič pridobival podatke o Kokri in jih sestavljal v razvojni model opolnomočenja kanjona in pridobivanja statusa bitja za kanjon-reko,« k razstavi dodaja Martina Marenčič. V Mali galeriji na ogled do 20. avgusta.