Sto let Ivanke Uršič

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Razvedrilo / sreda, 10. avgust 2022 / 10:19

Ivanka Uršič s Primskovega je tretjega avgusta praznovala stoti rojstni dan. Čilo stoletnico, ki še vedno vsak dan telovadi, so v krogu njene družine na predvečer visokega jubileja obiskali in ji voščili člani Krajevne organizacije Rdečega križa Primskovo, sosedje in prijatelji, zapele pa so ji Bodeče neže.

Kranj – Ivanka Uršič, rojena Košnik, živi v pritličju svoje hiše na Primskovem še vedno dokaj samostojno življenje, zanjo lepo skrbijo njeni domači. Vsak dan gre na sprehod in telovadi dvakrat na dan. Na tekočem je s politiko in si dnevno zapisuje vse, kar doživi. Kot otrok je kranjskim meščanom raznašala jajca in mleko in že takrat s prisluženim denarjem kupovala časopis Slovenec. Brala je vedno zelo rada. »Ivan Sivec je čez vse, tako po domače piše,« je povedala. Kako zelo se je razveselila njegove knjige Brezdomec, ki ji ga je ob njenem jubileju izročila predsednica KORK Primskovo Silva Bizjak. Vidno ganjena, ker je v knjigi posvetilo, ki ga je Ivan Sivec namenil prav njej. Menda celo najdaljše posvetilo, ki ga je kdaj napisal. Vedno je bila velika njena ljubezen do slovenske grude in slovenske besede.

Še dobro se spominja, kako so kot otroci zapeli podoknico botri leta 1932 odprtega novega gasilskega doma na Primskovem, pa nastopov v prosvetnem domu ... Za sto let so ji zapele Bodeče neže, članice AFS Ozara Kranj. A če beremo spomine Ivanke Uršič, hitro ugotovimo, da ji življenje ni bilo postlano z rožicami. V družini je bilo šest otrok, Ivanka je bila najstarejša, rojena 3. avgusta 1922, in je edina še živeča. Takratno predvojno in povojno življenje je bilo neizprosno še posebno do otrok, ki so morali takoj poprijeti za delo. Po osnovni šoli, ki jo je obiskovala na Primskovem, je šla na delo v Jugobruno (kasnejši Tekstilindus) in kot 15-letno dekle leta 1937 zaslužila za svoje prvo kolo. Pri 23 letih je odšla v gospodinjsko šolo na Malo Loko pri Trebnjem, zatem pa se zaposlila v kuhinji bolnišnice na Jesenicah in kasneje v kuhinji hotela Špik. Nad garažami hotela sta stanovala s sinom, mož pa je stanoval na Koroški Beli. V Kranju so začeli graditi svojo hišo. Izkope sta z možem naredila sama – tako kot še mnogo drugega. »Spomnim se, kako mi je nekoč povedala, kako so prevažali železo za hišo z Jesenic. Njen mož ga je naložil na prtljažnik avtobusa za Kranj, potem pa so železne palice peš prenesli na parcelo. Vselili so se leta 1956, in sicer v hišo brez vode in elektrike; vodo so prinašali iz reke Kokre,« je ta spomin kot še številne druge, ki so mu jih zaupali gospa Ivanka in njena otroka Jelka in Franci, podelil Primskovljan Janko Zupan. Cel kup je zgodb, vezanih na dom. Še so živi spomini Uršičevih na praznik sv. Miklavža – na vsa peciva, vložene paprike …, ki so pričakale Jelko in Francija. Za vse cerkvene praznike in rojstne dneve sta dobila potice, »bobe«, »ta trde« flancate, torte, kremne rezine, »rumplošče« in pa gore peciva.

Nikoli ni bila bolna, če je bilo kaj malega, je rajši dala svoj dopust, ker je bila bolniška slabo plačana. Zadnje delovno obdobje je preživela v tovarni Iskra kot delavka za trakom, na normo. V pokoj je odšla predčasno, saj je bila že dovolj stara, doma pa so potrebovali varstvo vnukov. Njena rodbina Košnikovih je zapisana v družinskem drevesu in seže devet rodov nazaj, za kar je sin Franci še uspel pridobiti podatke. Ostal bo spomin na sorodnike, ko je po domače Vampretova Johanca »gor rasla« na primskovski kmetiji, ki je danes na tem mestu ni več.

»Veseli me, da ste prebrali tisoč knjig in naredili tisoč tort in mnogo lepega drugega za svojo družino in za vse dobre ljudi, ki vas imajo radi in s katerimi ste spletli tisoč ljubeznivih vezi. Ostanite zdravi in srečni še mnogo dni med svojimi najdražjimi,« je voščilo Ivanki Uršič ponesla Silva Bizjak. Sokrajan Janko Zupan pa dodal: »Mislim, da je gospa Ivanka lahko nam vsem za vzor, kako se kljub svojim letom in težavam da s pozitivno energijo in velikim optimizmom živeti.« In stoletnica Ivanka je že nadaljevala z zgodbo, kako je bilo, ko je hodila še v vrtec, ki so ga vodile šolske sestre ...