Šepetalnica za veter (49)

Besedilo: Cvetka Bevc
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 30. maj 2011 / 06:00

Spomnil se je velikokrat Peter na besede svojega prijatelja, razmišljal je o njih tudi tedaj, ko ga ni bilo več, je šel k svoji Aniki, s smrtjo se mu je izpolnila želja, si je govoril, da bi pregnal žalost, kolikor si je sploh dovolil, da se ga je dotaknila. Ni ga opozoril Anže, vedel je sam, da se je tudi žalosti treba čuvati. Žalost je ubijala z enako močjo kot lakota, izčrpanost ali bolezen. Zaradi nje bi lahko oslabela njegova pozornost, najedla bi ostrino misli, upočasnila korak, zamajala bi njegovo vero, on pa jo je potreboval, če je hotel preživeti. Živeti. Mora se vrniti domov, pred njim je še neprehojena pot, ta neslišni ukaz lahko sliši na vsakem koraku. In odnesel bo s seboj Anžetovo izpoved, poiskal bo žensko, o kateri mu je govoril. Ni šlo samo za slutnjo, da se bosta njuni življenji povezali. Nobena stvar se ne zgodi brez razloga, v to je bil prepričan. Tako kot Anžetova smrt. Ali ljudi okoli njega, ki so dan za dnem izginjali v pečeh. Pa saj si je komaj zapomnil njihove obraze. In nemara tudi zato vedno redkeje spregovoril, dokler se ni nazadnje pogreznil v molk, ostal v njem kot v varnem zavetju do konca bivanja v taborišču in potem še doma dolgo časa le redko izrekel kako besedo. Ovijal se je v tišino, kot da je tam našel najmočnejše orožje, s katerim se je lahko upiral obupu. Kajti v ranih jutrih tudi brez tega ni šlo. A spopadal se je z njim, zadrževal solze, grizel si je ustnice in nazadnje obrnil obraz k nebu, pomolil k stvarniku in si rekel, da je nad njim še vedno nebo, čeprav zaman čaka na prelete ptic. Toda še vedno lahko v spomin prikliče podobo domačih gora, zastriže z ušesi, kot da je vanje ujel šelestenje smrek, razširi nozdrvi, kot da namesto smradu vdihuje vonj pokošenih travnikov. S svojimi mislimi bom ohranjal dostojanstvo, tega mi nihče ne more vzeti, si je govoril, kadar ga je oplazil udarec, da se je zrušil po tleh in se mukoma pobral. Besede, ki mi brenčijo v glavi, prinašajo med, s katerim se hrani duša. Zato se je lahko z gotovostjo zazrl tudi v stražarjeve oči, da je celo ta povesil pogled. Zato je lahko brez besed pomagal tovarišem. V tebi tiči vrag, je nekoč na njega zarenčal eden izmed njih, da so se ga od tedaj dalje ljudje kar izogibali. Mladi Peter Rajnik ni bil drugačen od njih samo zaradi vztrajnega molka. Nekateri so menili, da je zaradi hudega izgubil dar govora, drugi so ga označili za norega mutavca, kot da so pozabili, da so kdaj slišali njegovo govorico. Pa mu vsega skupaj ni bilo kaj dosti mar. Saj ni vedel, ali si samo domišlja, ali je res, da je njegov hrbet bolj zravnan od ostalih. Znal se je zazreti v tla in opazovati premikajoče se sence, prebiral svoj obris, kot da bere skrito pisanje, včasih celo poskušal skloniti hrbet, da bi kljub vsemu bil enak z enakimi, a je kmalu opustil to početje. Konec koncev je bil lahnega prezira okolice navajen še od doma. Ali niso za njegovim hrbtom šepetali, da mu manjka kakšno kolesce v glavi. Zakaj naj bi bilo tu zdaj drugače? Samo zato, ker je za bodečo žico. In je še bolj vztrajno vsako jutro namenil veličasten pozdrav stvarstvu. Ni ga le Anže z zgodbami o rojstvu napotil k temu, da je vedno pogosteje razmišljal o skrivnostih sveta. Resnica življenja se prepozna na ostrih robovih in nihče ni brez muke prišel do spoznanja. (se nadaljuje)