Ne počiva na lovorikah

S svetovnih iger v Ameriki se je Maja Povšnar iz Kokre vrnila z zlato kolajno. Osvojila jo je v disciplini jiu-jitsu ne-waza do 63 kilogramov. Zdaj razmišlja o medalji s svetovnega prvenstva v Ameriki v črnih pasovih.

Kokra – Maja Povšnar iz Kokre je borilne veščine vzljubila že v osnovni šoli, ko je v tretjem razredu začela trenirati judo. Pred tem je razmišljala o nogometu. »Večina moje družbe je namreč trenirala nogomet, kar se moji mami ni zdela najboljša ideja. Kmalu sem jo nadomestila z idejo o treniranju juda, s čimer se je tudi mami z veseljem strinjala,« pove. Povšnarjeva je bila uspešna, vendar je pri 19 letih zaradi težav s hrbtom judo postavila na stranski tir, zapeljal pa jo je jiu-jitsu. Tudi tu niza vrhunske rezultate.

»Jiu-jitsu je izjemno taktičen šport, zato ga marsikdo imenuje tudi človeški šah, saj sta si v ogromno lastnostih podobna. Po mojem mnenju je najbolj pomembno, da točno veš, kakšni so tvoji cilji v tem športu, in da se dobro zavedaš svojih sposobnosti. Moraš imeti tudi oblikovano neko igro, ki jo poskušaš vsiliti nasprotniku, prav tako pa moraš imeti odgovor, če ista stvar uspe njemu,« pojasni.

Maja Povšnar je članica slovenske reprezentance od leta 2017. Od takrat se vsako leto redno udeležuje vseh večjih tekmovanj pod okriljem evropske in svetovne jiu-jitsu zveze. Tekmuje v ne-wazi v kategoriji žensk do 63 kilogramov – na evropskih kot tudi svetovnih prvenstvih, kjer posega po najvišjih mestih. Na tekmovanjih zastopa Judo klub Triglav Kranj, trenira pa v društvu Gracie Barra Ljubljana pod vodstvom trenerja Carlosa Maie in v BJJ Litija pod vodstvom trenerja Nejca Hodnika.

Julija letos se je udeležila svetovnih iger v Ameriki. Gre za najvišje športno tekmovanje v športih, ki niso vključeni v program olimpijskih iger. V svoji tekmovalni kategoriji je Gorenjka osvojila zlato. Pravi, da je občutek neprecenljiv. »Za rezultatom se namreč skriva več kot deset let profesionalnih treningov, sploh v zadnjem letu, ko treniram vsak dan, tudi po trikrat na dan v zadnjem pripravljalnem obdobju – kljub redni službi in ostalim obveznostim.«

Zanimalo nas je, ali je rezultat potemtakem pričakovala. »Težko je rezultat opredeliti kot pričakovan, saj je v ozadju ogromno truda z moje strani, ne morem pa reči, da je bilo kaj drugače pri mojih nasprotnicah, saj smo se na tekmovanje uvrstile le štiri najboljše na svetu, dve pa sta se uvrstili s povabilom. Vsekakor pa sem vedela, da sem ne glede na rezultat v svoj napredek skupaj s trenerjem in partnerjem Domnom Drnovškom vložila čisto vse.«

Kako pa se spopada s porazi, čeprav oziroma ravno zato, ker jih v njeni karieri ni veliko, jo še povprašamo. »Poraz vsekakor ni lahka zadeva, sploh če ga nekaj časa ne doživiš.« Meni pa, da je lepota njenega športa ravno v tem, da poraze in zmage sprejemajo drugače kot v ostalih športih. »Vedno spoštljivo in razumevajoče. Poraz kljub razočaranju sprejmem in se iz njega poskusim naučiti, kar se da, saj je poraz najboljše orodje za izboljšanje napak.«

Povšnarjeva ne spi na lovorikah svojih uspehov, temveč pridno trenira. Čeprav je glavne cilje dosegla, na profesionalni ravni išče nove. Rada bi se pomerila z najboljšimi tekmovalkami v črnih pasovih v svoji kategoriji. »Tako da lahko rečem, da mi je kot glavni cilj v karieri ostala še medalja s svetovnega prvenstva v Ameriki v črnih pasovih,« zaključi.