Sirček, ki izkazuje ljubezen

V Preskarjevem muzeju na Veliki planini so v soboto pripravili Dan trniča, tega znamenitega velikoplaninskega sirčka, ki so ga obiskovalci lahko izdelali tudi sami.

Velika planina – Kulturno dediščino na Veliki planini ohranjajo tudi z zdaj že tradicionalnim dogodkom, ki je bil tudi letos dobro obiskan, kljub grozečim nevihtnim oblakom, ki pa obiskovalcev planine niso pregnali.

Pred Preskarjevim pastirskim muzejem sredi pastirskega naselja na Veliki planini so lahko prisluhnili mladi Sonji Kropivšek s kmetije Pr' Gabršk iz Češnjic v Tuhinju, ki je ena redkih, ki še izdeluje trniče.

»Doma imamo sirarno, a izdelava trničev je od mene zahtevala povsem nova znanja, po katera sem se obrnila na zdaj že pokojno Rezko Mali. Gre za poseben sir, ki je narejen le iz kislega mleka in v celoti izdelan na roke. Tega sem se lotila pred osmimi leti na pobudo tedanjega Zavoda za turizem, šport in kulturo Kamnik in vse od tedaj rada vodim tudi delavnice, da svoje znanje predajam naprej,« nam je povedala in priznala, da jo to delo zelo veseli.

Kot so lahko izvedeli tudi obiskovalci (med njimi so bili tudi tujci), je trnič narejen iz skute, smetane in soli, nato pa oblikovan v kepico (ta naj bi spominjala na ženske prsi, tudi zato, ker so jih pastirji izdelovali v parih in v znak ljubezni podarjali svojim izvoljenkam), skrbno okrašen s posebej za to izrezljanimi paličicami, ki jim rečemo pisave, in posušen na zraku ali dimu, kot so to nekdaj počeli pastirji. Izdelava zahteva kar nekaj občutka za oblikovanje in spretnosti. Na delavnici je sodeloval tudi Peter Erjavšek, ki je prikazal izdelavo pisav iz lipovega lesa.

Trnič pa ni le pomemben del kulturne dediščine in turistični spominek, ampak je lahko tudi kulinarična posebnost. Sirček potrebuje od dva do tri tedne sušenja na zraku, da dobi svojo končno obliko in tudi namembnost. Uporabljamo ga namreč kot dodatek jedem tako, da ga nastrgamo in dodamo na rižote, kaše, testenine, juhe, solate in druge jedi.