Nevidno črnilo

»Vse te izgubljene besede, tiste, ki ste jih sami izrekli, one, ki ste jih slišali, pa jih niste ohranili v spominu, in tretje, ki so vam bile namenjene, a niste bili pozorni nanje … In včasih, ko se prebujate, ali zelo pozno ponoči, se vam v spomin povrne stavek in ne veste, kdo vam ga je nekdaj zašepetal. /…/ So bele lise v življenju, a včasih tudi tisto, čemur rečemo refren. Krajši ali daljši čas ga niste slišali in človek bi rekel, da ste ga pozabili. A potem se nekega dne iznenada povrne, ta refren, ko ste sami in vas ne zmoti nič okoli vas. Povrne se, kot besede otroške pesmice, ki še ni izgubila svoje privlačnosti. /…/ Čim bolj poskušam priti do konca svoji raziskavi, tem bolj čuden občutek me navdaja. Zdi se mi, da je bilo vse že napisano z nevidnim črnilom. Kako ga označuje slovar? 'Tekočina, ki postane vidna šele po kemični reakciji.' Nemara se bo čez kakšno stran prikazalo, kar je bilo zabeleženo z nevidnim črnilom, in vprašanja o izginotju Noelle Lefebvre, ki si jih lep čas zastavljam, in razlogi, zakaj si jih zastavljam, vse bo pojasnjeno natančno in nedvoumno kot v policijskem poročilu. Z zelo razločno pisavo, podobno moji, bodo razločene najmanjše podrobnosti in razkrite vse skrivnosti. In navsezadnje mi bo to morda omogočilo, da bolje spoznam samega sebe.« (str. 24, 41, 81)

Naj najprej brez sramu priznam, da je to šele prva knjiga Patricka Modianoja, francoskega nobelovca iz leta 2014, ki sem jo prebral. Prebral sem jo na dušek, vrhunsko pisanje in vrhunski prevod. Na začetku se bere kot kriminalka. Glavni junak Jean dobi nalogo, da poišče skrivnostno izginulo žensko z imenom Noelle Lefebvre. In potem jo dejansko išče kot kak detektiv, »zbira informacije«, sestavlja zapisnik o svojem iskanju. Hkrati pa nezavedno raziskuje v samem sebi in se vse bolj zaveda, »da je bilo vse že napisano z nevidnim črnilom« v zapisniku, ki ga mora samo še do konca razbrati. In je pravzaprav bolj zapisnik o njem kot o iskani osebi. Raziskavo začne v Parizu, v mislih se vrača v Annecy v rodni Visoki Savoji (Haute Savoie), sklene jo v Rimu. Roman se konča, ko se v tem mestu iskalec in iskanka že srečata, on zasluti, da je našel osebo, ki jo išče, ona pa ga prehiti in že prepozna. »In on, jo je prepoznal? Pojma nima. Jutri bo ona začela pogovor. Vse mu bo pojasnila.« To sta zadnja dva stavka v knjigi. Napoved razpleta in morda iztočnica za nov roman … Priporočam, Modiano je res mojster.