Kosovo

Besedilo: Mojca Logar
Kategorija: Nasveti / nedelja, 7. avgust 2022 / 16:25

Planina Tara je narodni park. Razprostira se na desnem bregu reke Drine. Nad pečinami je pogled na to prelepo reko. Pravijo in pišejo, da je to najlepši pogled v Srbiji. Govorila sem z nadzornico v narodnem parku. Tudi ona si je vzela čas in razložila, kaj in kako delajo, pokazala je prostore, v katerih poučujejo mladino. Največja žival v parku je rjavi medved in problematika je podobna kot pri nas.

Peljali smo se z ozkotirno železnico Šarganska osmica. Obnovili so staro železniško pot, ki je od 1925. do 1974. leta povezovala Beograd in Sarajevo. Potem je postala nerentabilna. Sedaj so iz tega naredili turistično atrakcijo. Izgleda tako, kot bi se z unikatno železnico tedanjega časa vozili od Trsta do Poreča. Zvečer je bil v Zatiboru koncert folklornih skupin. Plesali so mladi, otroci, starejši, mladina. Na koncu so vsi gledalci plesali užičko kolo. To se zgodi tam, kjer so ljudje izjemno ponosni na svojo deželo, na ljudsko izročilo, kjer imajo takte kola v nogah od malega, kjer so sproščeni tudi brez alkohola. To je Balkan.

Sledila je vožnja preko juga Srbije v Prištino. V mnogih državah je njen jug manj razvit, enako drži za Srbijo in potem Priština. Tu smo poiskali še eno vojašnico. To je bila nekdanja vojašnica maršala Tita. Tudi danes je tam vojska, kosovska, kot je bila v Kraljevu srbska. Prištini se čudiš. Veliko gradijo, hoteli, trgovski centri, kot mesta v tujini. Sicer je vse brez urbanističnega načrta, vendar deluje moderno in sproščeno. Na cesti opazuješ avte z raznolikimi registrskimi tablicami. Kot bi bil na mednarodnem letališču. Na tablicah si lahko zaznal N, FIN, L, DK, I, F, A, GB, AL, NL, B, S, CH, D … Tretjina Kosovarov je v tujini, sedaj je čas dopustov in prišli so domov. Kje je njihov dom?

V Peći smo občudovali mestno jedro – trgovinica pri trgovini. Veliko je bilo ponudbe svečanih poročnih oblek z bleščicami, svilo … Morda je bil že kdo od vas na tamkajšnji poroki. Ponudba oblek je bila res velika, stanje v mestu pa prav nič podobno prestižu, ki ga navzven kažejo oblačila. V Črno goro smo pristopili po glavni cesti preko Rožaja. Neuspeli poskus po lokalni cesti proti Čakorju je bil avantura in pol. Cesta ob Pećki Bistrici je bila prava gorska lepotica (sledili smo Googlovemu zemljevidu in avtokarti). Ko smo se približevali prelazu, je postala cesta bolj podobna poti, ki vodi v gozd po borovnice in ne meji med dvema državama. Pričakale so nas betonske kocke. Zraven je bila opisna tabla s pohodniškimi in kolesarskimi potmi, za avte pa žal neprehodna cesta. Bolj kot smo v revnih deželah, bolj velja pravilo: »Karto čitaj i seljaka pitaj.« Tako smo obrnili, naredili velik ovinek, izbrali večji mejni prehod, ki je bil na višini 1860 m n. m., in prispeli v Črno goro.