Kosci, 5. del

Besedilo: Janez Kunšič
Kategorija: Zanimivosti / sreda, 3. avgust 2022 / 13:45

Morda najznačilnejše pa tudi najtežje kmečko delo je v mojih mladih letih bila košnja. Spomin se mi vrača v tista otroška leta, ko sem bosonog koscem prinašal vodo. Takrat so si ti žejo gasili večidel le s hladno studenčnico, kdaj morda še s »hruševo vodo«, tj. nekakšnim kompotom iz suhega sadja. Potem sem postal radoveden, kako to gre, pa sem že sam vzel koso v roke. Komaj sem z ročicama dosegel oba ročaja pri kosišču in sem zamahnil, kot sem videl druge. Seveda mi ni šlo. V pomoč mi je prišel stari oče. Ko sem najprej sam prijel za ročaja, mi je on stopil za hrbet in preko mojih prijel za ročaja s svojimi rokami. In sva potem mahala oba, otrok in starček. Pod koso so padale trave in rože na senožeti. Taka šola se je večkrat ponovila. Nad vsakim uspehom sem bil vesel in ponosen. Potem mi je birmanski boter, ki je imel trgovino, nekoč podaril majhno koso, stari oče pa je napravil kosišče in lesen osovnik. Tako sem bil že kar pravi »senosek«. Kajpak sem se poizkušal samo na lepem terenu, v lepi travi, pa le dotlej, dokler se nisem utrudil. Vendar šola dela mojstra. Vedno bolj sem postajal vešč takega dela. Seveda pa še dolgo nisem mogel slediti odraslim kot enakovreden. Slednjič sem že toliko odrastel, da me je bogat sorodnik vzel k sebi. Da bom za malega hlapca, da bom kaj malega postoril pri živini, jeseni na polju za pastirja in še kaj. Pa da mi ne bo treba biti lačen, kot sem doma tudi kdaj bil. Tako nekako mi je bilo obljubljeno pred odhodom od doma. Plaho sem se poslovil od doma. Vse svoje stvari sem zložil v nahrbtnik in v popotno torbo. Še bolj plaho sem potem prestopil prag pri novem gospodarju, na novem domu. Kar takoj se mi je začel nov delavnik. Ubogati sem moral gospodarja in gospodinjo, pa še dva hlapca in dve dekli. Bil sem pač najmlajši pri hiši. Ne rečem, da so mi nalagali najtežja dela, vendar me brez dela niso marali videti. V tem sem dočakal tudi čas košnje. Prvi in drugi hlapec sta jo urezala naprej, za njima jaz in za menoj gospodar. Trudil sem se, da bi prvima sledil, kar pa mi je uspelo le za kratek čas. »Kako pa, da ti ne odreže?« je vprašal boter, ki mi je s koso metal travo kar na pete. Nič nisem odgovoril, le še bolj sem mahal in se trudil. Drobna siva trava se je na peščeni zemlji kar upogibala pod rezilom kose. Nisem utegnil brusiti, ko bi bilo potrebno, pa tudi ko sem nabrusil, ni bilo veliko bolje. Slednjič sem moral priznati, da tako ne morem več. Boter je kosil naprej, jaz pa sem ostal zadnji in sem zaostajal čedalje bolj … Sam sem pač vedel za vzroke, ne vem pa, če so to vedeli in priznali tudi moji tekmeci. Prvo in glavno je bilo pač moja mladostna neizkušenost in nemoč. Koso in oslo sem vzel pač tisto, kar so oni pustili. Zase so gotovo vzeli najboljše. Kose klepati sam nisem znal in ne vem, koliko so se za to drugi potrudili. Težko je povedati, kako silno sem se pri tem delu utrujal. Posebno ob sončni pripeki sem se kdaj komaj še držal pokonci. Da bi smel vsaj za tistih nekaj minut iti v senco koso klepat! Ker tega nisem bil vešč, se je namesto mene šel hladit eden od hlapcev, jaz pa sem tačas kosil z njegovo koso. Kolikokrat sem se oziral v tisto smer, od koder naj bi kdo prinesel malico. Pa nisem bil toliko lačen, čakal sem le v hrepenenju, da bi se vsaj malo odpočil v senci. Minevala so leta. Rastel sem in se krepil pa tudi košnje sem se vse bolj privajal. Nisem več v vrsti zaostajal. Kdaj sem celo starejšim nagajivo malo vračal tisto, kar so mi nekoč posojali. Končno mi je celo uspelo kdaj starejšega hlapca z redom preprosto prehiteti. Pa sem kmalu spoznal, da je to in podobno samo usluga že tako bogatemu gospodarju … Na večjih travnikih smo kdaj kosili »v polža«. To je način, ko se začne v sredini in nadaljuje v krogu okoli začetne osi. Pri tem načinu košnje pripada vsakemu sledečemu koscu veliko daljša pot, red. V tem primeru pač ni mogoče prednjega priganjati, še slediti mu je zelo težko. Nekakšna nepisana pravica koscev je bila opoldne po kosilu vsaj kakšno uro poležati v senci. Kako se je to prileglo. Žal pa se je ta počitek pogosto skrajšal s tem, da smo tudi moški morali iti pomagat grabljicam seno obračat. To delo smo tedaj opravljali le ročno, z grabljami ali vilami.

(se nadaljuje)