Furmani, 4. del

Za živali, pri katerih so bile rane na nogah kar pogoste zaradi »nastopa« (z ostrino podkve si rani drugo nogo) je po starem izročilu opravila dezinfekcijo kar vozarjeva voda. Rane živalim navadno niso obvezovali, ker da to povzroči rast »divjega mesa«. Meni za žganje ni bilo. Skoro ga nikoli nisem niti pokusil. Tradicije pa le nisem hotel prelomiti. Naravnost užival sem, ko sem videl, kako drugi vozarji oprezujejo, kam bom odložil svoj suknjič s tistim zdravilom. Kako srečen je bil tisti, ki mu je uspelo ta zaklad ukrasti. Vozaril sem največ v letih, ko sem bil pri sorodniku v Podhomu. Lepega in močnega konja sem imel. Gospodarju se je žival smilila in je naročal, naj nakladam toliko, da se bom tudi pri vožnji v klanec lahko usedel na sani. Tega sem se kajpak držal, čeprav sem v klanec hodil peš. Konje smo v času vozarjenja dobro krmili. Zraven detelje in sena so dobili tudi precej koruze ali ovsa, ponekod celo več ko 10 kg na dan. Več pač tam, kjer so konje tudi do kraja izkoriščali. Bili pa so tudi vozarji s klavrnimi kljuseti. Taki so le s skrajnim naporom zmogli prazno vozilo v pokljuške strmine. Posebej je to veljalo poleti za vozove. Približno tako je bilo tudi z naloženim bremenom. Ker je bil zaslužek odmerjen po prepeljani količini, je pri slednjih bil skromen. Posledica spet: človeku in živali slaba hrana, slabo vozilo in oprema, poceni stari konji itd. Prav značilni so bili vozarji Larisi iz Gabrča. Vozarili so možje in žene, pa tudi skoro otroci. Kakih 10 je bilo vseh, pa niso premogli niti enega dobrega konja. Kaj vse bi o teh vedela povedati Pokljuka in še posebno Jela. Tam je bilo naše polje, pa smo vselej že mnogo prej kot videli, slišali prihajajočo njihovo kolono. Spremljalo jih je vpitje, da je odmevalo daleč naokrog. Jela je bila strm in dolg klanec. Hudo je bilo gledati tiste nemočne konje in še bolj nemočne ljudi, ki so vihteli palice in biče nad konji in tudi sami po svojih močeh potiskali tovore v klanec in skušali pomagati konjem. Kdo bi se potem čudil, če so konji poginjali in če je v družini gospodarila jetika. Pravo nasprotje so bili Španovi iz Podhoma. Ljudje in živali so hrane imeli na pretek. Vsi zdravi in močni. Toda kaj, ko na vozi ni bilo nikoli dovolj! Nič posebnega ni bilo, če so na žago pripeljali vsak do 4 m³, kdaj tudi več hlodov. To je bilo tudi za tako močne živali le preveč. Kolikokrat so Franc, Tomaž, Milan in drugi z vso silo kar s cepinovcem udrihali po živali, ki tolikega tovora vendar ni zmogla. Kako sem si kdaj želel, da bi vsaj enkrat tako potipal koga od surovežev, pa sem mogel biti samo nema jezna priča … Naložiti na voz ali sani hlod, ki je bil kdaj težak tudi 800 in več kg, ni bilo preprosto. Prosta sila tukaj malo pomeni. Potrebna je prav posebna iznajdljivost, kdaj je treba v pomoč uporabiti tudi konja. V strminah tudi nesreče niso bile redkost. Še danes spominjajo na smrtne žrtve razna znamenja in preproste kapelice. Oranje njiv je tudi bilo veliko in ne lahko delo. Posebno v poletni vročini, ko je živali nadlegovalo toliko raznih muh in obadov, je to bila prava muka. Orat sem odhajal že ob prvem svitu, potem pa raje ob dnevni pripeki nekoliko počival. Meni in živalim je to bilo dosti lažje. Z volovsko vprego je bilo še dosti težje. Te je treba večidel voditi na povodcu. Ker so tudi dokaj počasne hoje, so za daljše vožnje neprimerni. V snegu vol z zadnjima nogama pogosto stopa na prednji nogi, si jih huje rani in pri tem potrga podkve, »parklje« imenovane. Posebnost volovske vprege je tudi gorenjska oprava. Ta sestoji iz »poštra, ježesa, jermena«. Vse to, navezano na glavo in roge, služi za vprego v vozilo. Glava živali je s tem vklenjena tako, da je ni moč okreniti nikamor. Posebno ne slabih poteh glavo neusmiljeno trese. Žival hudo trpi in še dobro, da po človeško ne misli in govoriti ne zna. Hudomusneži so pogruntali, da so Gorenjci tako vprego naredili zato, »da se žival cela ponuca«. Če bi namreč imel jarem ali komat, bi cela glava bila že izven vprege! Zadnje čase je konje in vole zamenjal kamion in traktor. Delo s tema je neprimerno lažje in izdatnejše. Združeno pa je vendar z mnogimi nevarnostmi. Posebna prednost je v tem, da v času počitka ničesar ne trošita. Kriza z nafto in njena vedno višja cena pa skušata kolo zasukati nazaj. Če bi kdaj tista smrdljiva tekočina usahnila, bi konji in voli spet postali nepogrešljivi pomočniki in prijatelji človekovi.

(se nadaljuje)