Od tujskih sob do zelene oaze

V soboto je minilo natanko sto dvajset let, odkar se je v knjigo gostov v takratnih Koširjevih sobah za tujce v Kranjski Gori vpisala prva gostja.

Kranjska Gora – Koširjevo domačijo, danes edino turistično kmetijo v Kranjski Gori, danes vodita Aleš Košir in njegova soproga Gabriela, ki sta že četrta generacija, ki ohranja družinsko tradicijo ukvarjanja s turizmom.

Na slikoviti domačiji v osrčju Kranjske Gore, tik ob Petacovem mostu čez potok Pišnica, sprejemata obiskovalce z vsega sveta. »Poljaki, Nizozemci, Danci, Madžari, Francozi, Čehi, Italijani ...« naštevata, koga vse gostita na dan, ko praznujejo okroglo obletnico.

Posebnega praznovanja si zaradi obilice dela žal nista mogla privoščiti, pravita; večino skrbi za goste, hišo in vrt namreč opravita kar sama, s tem, da Aleš opravi tudi ogromno dela v gozdu; sploh zadnja leta, ko je tam zaradi odpravljanja škode po lubadarju še posebno veliko dela.

Požar uničil domačijo

Aleš izvira iz znane kranjskogorske družine Koširjevih; njegov dedek Jožef, lesni trgovec, in njegova žena, Primorka Matilda, sta bila tista, ki sta odprla gostilno in začela oddajati tujske sobe, gostišče pa je bilo ves čas dobro obiskano; med gosti je bil denimo celo Ivan Cankar.

A na zadnji dan druge svetovne vojne, 7. maja 1945, je gostišče zajel velik požar in večina od treh stavb je pogorela do tal. Družina se je morala začasno naseliti pri sosedih, za preživetje pa sta Alešev oče Jože in mama Marja kmalu začela oddajati sobe. Sčasoma so ponudbo razširili v novozgrajeni hiši, ko je po letu 1990 vodenje domačije prevzel Aleš z ženo Gabrielo, pa se je lotil gradnje še ene, apartmajske hiše. Leta 2002, ob stoti obletnici prvega vpisa v knjigo gostov, so dobili tudi uraden naziv turistična kmetija z nastanitvijo.

Lokalna kmetija z gosti z vsega sveta

Danes imajo pri Koširjevih na voljo 17 postelj v treh apartmajih in treh sobah, gostje pa prihajajo z vsega sveta. »V sezoni pred epidemijo se je zgodilo, da sva imela v enem samem mesecu goste iz kar 24 različnih držav,« povesta, utrujena od obilice dela, a z nasmehom na obrazu, kajti delo z gosti, klepet, pohvala ... jima res veliko pomenijo, pravita.

Tudi hčerki Vera in Katja sta obiskovali turistično šolo, le da ena izkušnje nabira na drugi strani Karavank, v sosednji Avstriji, mlajša pa živi na drugem koncu Slovenije. Vera je pred nekaj leti diplomirala iz turizma na višji strokovni šoli, v diplomski nalogi pa je na imeniten način proučila Turistično kmetijo Košir od njenih začetkov do danes in postavila odlične temelje za nadaljnji razvoj turizma na domači kmetiji. A žal, pravi Aleš, v lokalni skupnosti ni dovolj posluha za njihove načrte, tako da za zdaj ostajajo v okvirih, ki so jih postavili že pred leti: zelena oaza miru bo robu vrveža živahnega središča Kranjske Gore.