Študentska ekipa v Pogačnikovem domu
Kako smo Pogačnikov dom pripravile na novo poletno sezono.
Pogačnikov dom je svoja vrata prvič odprl 7. oktobra 1948 in tako planincem že 74 let nudi zavetišče in odlično izhodišče za raziskovanje okoliških vršacev.
Naša četica premaguje zadnje ovinke široke mulatjere, ki se vije iz doline Zadnjica. Manca, ki je letos tudi oskrbnica Pogačnikovega doma, bo na podih užila že svojo četrto sezono, Hana bo tam drugič, jaz pa sem se jima v pomoč ponudila zadnji hip, ko je eno izmed deklet »pohecala« dolga junijska matura. Kljub vročim poletnim dnem nam lase mršijo hladni piši vetra, ki zbistrijo zaspane misli in izbrišejo spomin na soparne in nevzdržne popoldneve v Ljubljani. Pogovor počasi zamira, saj se oči raje občudujoče ozirajo v skalnate vršace in mogočne stene, ki objemajo dolino. Visoko nad nami pa se na robu travnate planote svetlika siva koča in prav nič ne sluti, da jo bodo že čez nekaj dni iz miru vrgli prvi zagnani pohodniki.
Dolgi seznami in trdo delo
Pred odprtjem je bilo treba postoriti tisoč in eno reč – od vrha do tal pomiti kuhinjo, pospraviti shrambo in jo napolniti z novimi zalogami kislega zelja, fižola in sladkih namazov, moke, polente in drugih dobrot, ki sta jih Franci in Tinček od zgodnjega jutra pa vse do poznega popoldneva z žičnico tovorila do koče. V omare smo zlagale sveže rjuhe in posteljnino, pomivale posodo, urejale jedilnico, zvečer pa izmučene popadale v postelje in spale vse do prvih sončnih žarkov, ki so pokukali izza mogočnega Stenarja.
Še pred zajtrkom na Gamsovec
Začetniško veselje me je vsak dan gnalo, da sem vstala prva in se še pred zajtrkom vzpela na Bovški Gamsovec, kjer sem v objektiv lovila kozoroge in svizce, ki so nevajeni nove družbe hiteli v zavetja svojih lukenj. V kočo sem se vrnila ravno v trenutku, ko je Manca v skodelice točila vročo kavo in pisala seznam opravil, ki nas čakajo. Zdi se, da smo same prevzele ustaljeni ritem, ko smo se zjutraj posedle na leseno klop pred kočo, spile čaj ali kavo, dopoldneve preživele ob čiščenju doma, pozno popoldan pojedle kosilo in se zvečer razvajale s palačinkami, pico iz krušne peči ali kriškimi sendviči.
Kriške dobrote
Kaj bomo pa danes kuhale? Zdi se, da gorski zrak zlakotni še tako neješčega človeka, zato je bilo omenjeno vprašanje na mestu na petkovo jutro, ko smo čiščenje zamenjale s kuhanjem in že navsezgodaj zjutraj zakurile v starem štedilniku. Nanj smo pristavile vrč za kavo in sladek čaj ter si razdelile delo. Manca se je lotila jote, Hana kuhanja pudingov in peke biskvita za pijano nevesto, jaz sem zamesila kruh, ki je skupaj z drugimi kriškimi dobrotami za kosilo nasitil naše prve goste.