Kje je otrok?

Osrednji lik te knjige je socialna delavka Kristina, ki skoraj šest let zaman išče človeka, ki je ugrabil deklico Pio. »Pri svojem delu se nenehno sooča z ljudmi, ki jim pomaga v stiski. Nekateri od njih so ji hvaležni, drugi so prepričani, da je zanje naredila premalo. Ko sredi vročega poletja Kristino najdejo mrtvo na nekem parkirišču v Šentvidu, nihče niti ne sluti, kdo bi bil lahko kriv za njeno smrt. Jo je ubila lastna hči, morda celo Milena M., nekdo od sokrajanov iz vasice pod Starim vrhom? Morilec se razkrije malo pred koncem knjige.« Tako vsebino na spletni strani založbe Primus na kratko povzame avtorica. Pojasni tudi motiv za pisanje te knjige. »Potem sem spoznala Katjo, mamico petletne deklice Pike. Pred nasilnim partnerjem sta se zatekli v varno hišo. Moški, v katerega se je zaljubila, jo je imel zaprto v stanovanju. Dovolil ji je le, da je šla v službo, pa še to v spremstvu njegove sestre. Nekoč, ko ga ni ubogala – šlo je za nepomembne malenkosti –, je punčko odpeljal in jo skril pri prijateljih. 'Mislila sem, da bom umrla od groze,' je pripovedovala Katja. 'Strahu, ki se mi je zažrl v srce, ne bom nikoli pozabila.' Ob pomoči sosede ji je uspelo uiti. V veliko pomoč ji je bila ena od socialnih delavk območnega CSD. Po njeni zaslugi se je punčka ponovno vrnila k mamici. Katjina zgodba je postala moja stalna spremljevalka. V mislih sem se k njej pogosto vračala. Potem pa sem spoznala Jernejo, ki je odsedela petletno zaporno kazen, ker je umorila moža, ki je njo in hčerko fizično in spolno izrabljal. Dve zelo različni usodi, obenem pa zelo podobni! Med drugim mi je povedala tudi to: 'V vsakem od nas tiči morilec. Ko smo potisnjeni ob rob, se zgodi marsikaj. Tudi tisto, kar kasneje obžalujemo.' Povedano mi ni dalo miru. Spodbudilo me je k razmišljanju. Ne bi bil že čas, da se iz zapisovalke usod prelevim v pisateljico?«

In tako se je zapisovalka usod »prelevila« v pisateljico. Knjiga ima več odlik. Prva je, da se lepo bere. Kar je za kriminalko nujno. Druga je, da avtorica tudi to pot v osrednjo vpleta še celo vrsto stranskih zgod – primerov, ki jih v svoji službeni praksi obravnava glavna junakinja kot socialna delavka. Preplet vseh teh zgodb je zapleten, a napisan tako, da mu bralec še lahko sledi. Ob branju se mi je utrnila primerjava s slovitimi angleškimi Umori na podeželju. Dogaja se sicer predvsem v Ljubljani, a seže tudi v Poljansko dolino. Inšpektorja Robert in Zoran sicer nista tako domišljena kot »chief inspector« Barnaby in njegovi pomočniki; primeri, ki jih rešujejo, pa so primerljivi …