Pokrajine »žnjtič«
V Sloveniji pokrajine ustanavljamo, odkar imamo samostojno državo. Ne nazadnje imamo ustanovitev pokrajin, ki bo brez dvoma prispevala k decentralizaciji države, zapisano tudi v 143. členu ustave. Ta med drugim pravi, da se pokrajine ustanovijo z zakonom, s katerim se določijo tudi njihovo območje, sedež in ime, država pa z zakonom prenese na pokrajine opravljanje posameznih nalog iz državne pristojnosti, za kar jim mora tudi zagotoviti potrebna sredstva.
Projekta ustanovitve pokrajin se je leta 2019 na pobudo predsednika države Boruta Pahorja vnovič resno lotil državni svet, ki je v ta namen ustanovil strokovno skupino za pripravo pokrajinske zakonodaje pod vodstvom Boštjana Brezovnika. V širši skupini je sodelovalo 62 slovenskih strokovnjakov in akademikov, ki so se v preteklih treh desetletjih ukvarjali z vprašanji regionalizacije, regionalnega razvoja, lokalne samouprave, pridružilo pa se jim je tudi trideset strokovnjakov in akademikov iz držav članic Evropske unije.
Čeprav stroka po Brezovnikovih besedah zagovarja stališče, da bi bilo za Slovenijo najbolj optimalno ustanoviti od šest do osem pokrajin, pa je bilo treba pri oblikovanju predloga upoštevati tudi obstoječa razmerja in povezave znotraj lokalnih skupnosti. Na tej podlagi je strokovna skupina že leta 2019 pripravila svoj razrez Slovenije na deset pokrajin s posebnima statusoma mestnih občin Ljubljane in Maribor.
Končni predlog, ki so ga državni svetniki soglasno potrdili prejšnji teden, je znova drugačen, saj predvideva petnajst pokrajin s posebnim statusom Ljubljane, in ne več Maribora, ki si želi ostati središče Štajerske pokrajine. Predsednik državnega sveta Alojz Kovšca ob tem poudarja, da je tokratni predlog nastal drugače kot v vseh prejšnjih poskusih, z njegovimi besedami – od spodaj navzgor. S tem je mislil na široko javno razpravo o predlogu strokovne skupine v lokalni skupnosti, saj so se med drugim snovalci nove pokrajinske zakonodaje udeležili kar 136 sej občinskih svetov, svoja stališča pa jim je nato vrnilo skoraj devetdeset občin.
Kot je bilo še poudarjeno, so iz tokratnega snovanja predloga regionalizacije Slovenije povsem izključili politične stranke, ki so doslej zaradi lastnih interesov zavrle še vsak tak poskus. A če se vrnemo na že omenjeno ustavo, ta tudi pravi, da pokrajinsko zakonodajo sprejme državni zbor z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev. Končno besedo bo torej spet imela politika, za katero Kovšca sedaj pričakuje, da bo premogla dovolj modrosti, da ne bo nasprotovala interesu prebivalcev in lokalne skupnosti. Bomo videli, staviti si ne upamo ...