Svet slepote (5)

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: GG Plus / nedelja, 17. julij 2022 / 12:32

Janez Cankar z Dolenje Dobrave je navdušen športnik. Čeprav je skoraj popolnoma slep (na eno oko povsem, na drugem pa ima pet odstotkov ostanka vida), mu je uspel že marsikateri športni podvig.

»Že od nekdaj je pri meni tako, da bolj ko je ekstremno, bolj je zanimivo. Nekateri mi pravijo, da hodim po robu,« poudarja in dodaja, da je tako še danes. Njegov prvi veliki športni uspeh je iz leta 1995, ko je v Nemčiji z rezultatom šest metrov in tri centimetre postal mladinski prvak v skoku v daljino v kategoriji slabovidnih. Nastopal je tudi na tekmah z videčimi. Leto kasneje je v kategoriji mladincev celo zmagal na gorskem teku na Javornik. »Potem so prišle zdravstvene težave in vrhunskega športa je bilo nekako konec. Leta 2009 sem znova tekmoval, in sicer na vzponu z gorskimi kolesi na Blegoš. Leta 2012 in 2018 sem postal celo občinski prvak. Udeleževal sem se gorskih tekaških maratonov in prišel na idejo, da bi od doma tekel na Triglav. Podvig 2. avgusta 2014 mi je s počitki uspel v 15 urah in 11 minutah. Pot je bila dolga 72 kilometrov s 4600 metri vzpona in 2000 metri spusta. Z menoj je bila ekipa 15 spremljevalcev, zadnji del poti gorska reševalca. Stopiti na vrh Slovenije so bile dolgo moje sanje. S tem sem sebi in drugim dokazal, da lahko tudi nekomu, ki skoraj nič ne vidi, to uspe,« pojasnjuje.

Ultra tekaški maratoni so ostali v njegovem športnem programu. Leta 2015 je bil na prvem organiziranem Ultra pušeljc trailu (106 kilometrov, 6800 višinskih metrov). Končal ga je v dvajsetih urah. V plezalnem društvu Cempin iz Poljan je bil na tečaju za alpinista pripravnika. Leta 2015 se mu je uresničila še ena velika želja. Stopil je na Mont Blanc. »Na športne izzive se vedno dobro pripravim in tudi takrat je bilo tako. Iz športa črpam pozitivno energijo in dokazujem, da se da,« pravi.

Od zloma gležnja se je posvetil kolesarstvu, tek pa opustil. »Lani sem se prijavil v slovensko parakolesarsko reprezentanco. Tekmujem v tandemu, moj voznik je Boris Praznik iz Ivančne Gorice. Letos sva šla na tri mednarodne tekme. Na zadnje sva bila v Puchovu na Slovaškem dvakrat druga. Konkurenca je močna. Nekatere države veliko investirajo v parašport. V teh mesecih sem se o kolesarstvu naučil več kot prej v celem življenju. V mojem športnem udejstvovanju me prijatelji in znanci zelo podpirajo, so pa tudi taki, ki bi radi metali polena pod noge in pravijo, da če se lahko ukvarjam s športom, zakaj potem ne delam,« opisuje.

Za prihodnost mu želja ne zmanjka, najbolj pa si želi zdravja, da bi mu levo oko še naprej vsaj toliko služilo kot doslej in da bi imel še dolgo bistro glavo. »Športni cilji pa so v prvi vrsti uživati, se morda uvrstiti na paralimpijske igre v Parizu in tam zastopati slovenske barve. Še naprej bi rad tekmoval tudi na drugih kolesarskih dirkah, izključen ni niti kakšen zelo dolg tek. Mika me trail sto milj,« še pove, na koncu pa med svojimi željami omeni še eno, katere uresničitev pa ni odvisna od njega: »Želim si, da bi bili v družbi slepi in slabovidni in tudi drugi invalidi obravnavani enakovredno, ne da nekateri živijo na robu revščine, zdravstveno in tudi finančno prikrajšani.«