Svet slepote (4)

Besedilo: Maja Bertoncelj
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 11. julij 2022 / 11:01

Janez Cankar z Dolenje Dobrave v Poljanski dolini je dokaz, da se da marsikaj, četudi je človek skoraj povsem slep. Rodil se je leta 1977 z okvaro vida. Kot pravi, so mu jo ugotovili šele pri štirih letih.

Kot otrok je nosil očala z zelo visoko dioptrijo. Stanje njegovega vida je bilo nespremenjeno do 19. leta starosti, ko mu je odstopila mrežnica na levem očesu. »Če se ne posreduje takoj, to pomeni začetek slepote. Mrežnica je podaljšek vidnega živca, ki loči barve in svetlobo. Na Očesni kliniki v Ljubljani so reševali težavo, a žal neuspešno. Podobno je bilo, ko sem bil star 24 let. Prišlo je do delnega odstopa mrežnice. Svoje zadnje upanje sem našel pri dr. Classu v Antwerpnu v Belgiji. Z operacijo, ki je trajala sedem ur, je rešil moj vid. Leta 2002 sem bil pri njem operiran še enkrat. Od takrat je levo oko stabilno, stanje vzdržujem s kapljicami za očesni pritisk. Na levem očesu imam preostanek vida pet odstotkov, medtem ko na desnega ne vidim prav nič. Lahko si predstavljate, da vida skorajda ni, a se človek temu prilagodi in skuša čim bolje delovati. Tudi nekdo, ki je slep ali slaboviden, lahko počne skoraj vse. Jaz na primer le avtomobila ne vozim,« pojasnjuje Janez Cankar. Za branje uporablja povečevalno steklo, kakšnih drugih pripomočkov nima.

Vrtec je obiskoval v Gorenji vas, leta 1983 pa odšel v Zavod za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani, kjer je končal redno osnovno šolo. Izobraževanje je nadaljeval na poklicni triletni šoli za telefonista. Dve leti se je nato šolal še na Ljudski univerzi Škofja Loka v programu ekonomski tehnik. »Strinjam se, da bi se morali otroci s posebnimi potrebami, tudi takšni, kot sem bil jaz, šolati v domačem kraju z vrstniki. Tako bi spoznali, da invalidnost ni nič tako groznega in da se vse da, če se le hoče,« poudari in doda, da so pogosto največja ovira prav predsodki. Tudi pri iskanju službe je imel takšne izkušnje. Štiri leta je bil zaposlen v invalidskem podjetju slepih in slabovidnih. Leta 2005 je bil odpuščen kot tehnološki presežek. Ni obupal. Odprl je lastno grafično podjetje. Poslovno se mu ni izšlo in pot samostojnega podjetnika je po treh letih zaključil. »Ukvarjal sem se s tiskom in programom Photoshop. Izdeloval sem vizitke. Veliko sem se naučil iz te izkušnje. Ukvarjati sem se začel s fotografijo, ki me veseli še danes. Če bi imel denar, da bi vlagal v to, bi verjetno imel službo. Konec leta 2010 sem se prijavil na Zavod za zaposlovanje. Pisal sem prošnje za delo, ki me je veselilo in ki sem ga rad opravljal. Nisem bil uspešen. Ko poveš, da si skorajda slep, se te kar nekako izogibajo, imajo predsodke o naših sposobnostih. Zavod za zaposlovanje je predlagal invalidsko upokojitev. Zdelo se mi je čudno. Pri manj kot 37 letih sem bil tako invalidsko upokojen. Rajši bi delal,« pove.

Kljub temu mu ni dolgčas. Obožuje heavy metal. Bil je že na številnih koncertih. Veseli ga fotografija. Ima tudi tri želve, stare 23 let. In že od mladih nog je povezan s športom. Prav šport je tisto, po čemer ga je pred leti lahko spoznala širna Slovenija.
(Se nadaljuje)