Življenje v vasici za hribom

Dolenjščina, tradicionalna čokoladna potička, nenavadne prigode, ljubezenski zapleti in medsosedska tekmovalnost. Vse to lahko spremljate v drugi sezoni serije Za hribom, ki jo sicer predvajajo na Voyu. V njej nastopa tudi Gorenjec Gašper Markun.

Za devetimi gorami in devetimi vodami obstaja domišljijska vasica Za hribom – ali kot ji pravijo poznavalci: dolenjski St. Moritz.

Simpatičnim prebivalcem vlada ambiciozni župan Karl Zabašnik (igra ga Jernej Kuntner), ki spretno krmari med svojo strastjo do ribolova in zahtevnimi županskimi posli.

V seriji spremljamo še Gašperja Markuna v vlogi županovega nečaka Lacija, v vlogi podžupanje Erike nastopa Karin Komljanec, lokalnega »frajerja« Đura upodablja Robert Korošec. Potem so tu še gostilničarka Tereza Zalar (Tina Potočnik Vrhovnik), policist brez zapora Stanko Kavka (Franci Kek), lokalni veterinar (Ivo Ban), ki ne zdravi samo živali, in karizmatični župnik Bine Končar (Rok Kunaver). Za več prigod in zabavnih pripetljajev skrbijo tudi županova žena Zdenka Hojc (Barbara Vidovič) in drugi liki, ki jih upodabljajo Saša Aleksandar Rajaković, Saša Klančnik in Jernej Čampelj.

Druga sezona serije Za hribom ima sicer deset delov, tako da se že približuje koncu, o tem, kako se v situacijski komediji znajde lik Gašperja Markuna, pa smo poklepetali s Tržičanom, ki je prvič opazneje opozoril nase pred štirimi leti v izjemno dobro sprejetem prvencu scenarista in režiserja Darka Štanteta z naslovom Posledice.

Kot smo omenili, Markun v seriji Za hribom nastopa v vlogi Lacija. »Lado Hojc, za prijatelje Laci, je vaščan, ki s svojo naivnostjo in zmedenostjo poskrbi za marsikatero prigodo v vasi. Je učiteljičin sin in županov nečak. Zaposlen je na občini, kjer je županova leva roka. Do ušes je zaljubljen v gostilničarko Terezo, žal pa privlačnost ni obojestranska,« pove. »Sam pa ga vidim kot lik, ki mu nikoli ni dolgčas. Vedno se mu nekaj dogaja in skoraj v vsaki epizodi se odpravi na 'misijo', ki pa jo le malokrat opravi z odliko,« še doda.

Pa opaža kakšno podobnost med likom in njim, ga povprašamo. Odgovori: »Ne vem, če bi govoril ravno o podobnosti. Osebno rad nosim 'šekaste' srajce, vendar so po navadi vsi gumbi odpeti, pod srajco pa je spodnja majica, kar je čisto nasprotje od Lacija, ki ima vedno vse gumbe zapete do vrha. Bi pa marsikatero njegovo srajco uporabil tudi v lastni garderobi, no razen tiste kariraste – te mi niso najbolj blizu. Če bi že moral iskati podobnosti, bi rekel, da sem v lik Lacija vpeljal malo zmedenosti.« Pojasni: »Če ste v seriji pozorni: vedno ko Laci nekam odide, ni prepričan, v katero smer bi šel. Okleva, ali naj gre desno ali levo, a glej ga zlomka – vedno se znajde na pravi lokaciji in v naslednjem prizoru. Tudi sam vedno pridem do zadanega cilja, pa kljub temu nisem prepričan, ali sem izbral pravo pot. Lahko je bila sicer daljša, vendar je bila vsekakor prava in me ne zanima, kaj bi se zgodilo, če bi šel po krajši.«

Zanimalo pa nas je še, kako se kot Gorenjec spopada z dolenjskim naglasom. Pravi, da je bilo to na začetku vse prej kot enostavno. »Vendar smo k sreči imeli kar nekaj vaj z lektorjem in stvar je hitro postala jasna. Igralci smo dobili tudi obsežen dokument, kjer smo dobili vpogled v dolenjske izraze ter različne fraze. V veliko pomoč mi je tudi lektor, ki je prisoten ves čas snemanja. Doma se na naslednji dan dobro pripravim in pred prvo bralno vajo vedno stopim do njega, kjer preveriva, ali sem izbral prave besede in melodijo za prizor, ki ga snemamo.« V prvi sezoni je gledalec lahko iz Lacijevih ust tu in tam še zaslišal kakšno gorenjsko besedo, še pove, vendar iz epizode v epizodo igralci postajajo boljši in bolj suvereni tudi v dolenjščini.