Svet slepote (3)

Slepota in slabovidnost sta lahko veliki omejitvi, še posebno pri otrocih. V Sloveniji je slepih otrok zelo malo, pojasnjuje izr. prof. dr. Aksinja Kermauner, ki ima z neposrednim delom s slepimi in slabovidnimi dolgoletne izkušnje. Dodaja še en pomemben podatek: 83 odstotkov informacij človek prejme z vidom, če je ta odsoten ali močno zmanjšan, ga je treba nadomestiti po drugi poti.

Slep ali slaboviden učenec ni prav nič drugačen od polnočutnega, potrebuje le drugačne metode, pripomočke, pristope in poti za dosego istega cilja. Pri pridobivanju znanja imajo pomembno vlogo tudi tipne slikanice. So nepogrešljive za boljše razumevanje in predstave. Imajo izbočeno likovno podobo in so opremljene z brajico, pisavo za slepe. Za mlajše so lahko tudi brez nje. Prva slovenska tipna slikanica je iz leta 2004. Njen naslov je Snežna roža, nastala je izpod rok Aksinje Kermauner. Ker so slepi in slabovidni majhna populacija, tipanke tržno niso tako zanimive, zato jih je še vedno (pre)malo. Avtorica poudarja pomen tipank ne samo za slepe in slabovidne, ampak tudi za videče, zato je začela projekt Tipanka v vsako slovensko knjižnico, vrtec, šolo. Prva v tej seriji je leta 2010 izšla njena tipanka z naslovom Žiga špaget gre v širni svet. »Načelo inkluzije je, da je slep oziroma slaboviden otrok vključen v šolo v domačem kraju in bo lahko prebiral primerne knjige med vrstniki. Poleg tega se bo povečalo število tipnih slikanic in s tem bomo stopili ob bok evropskim deželam. In kaj prinaša videčim? Tipanke so narejene tako, da jih lahko berejo tudi polnočutni otroci in so zanje zanimive, kar pomeni, da se s tem ciljna skupina občutno poveča. Učenje poteka po več kanalih in bolje si zapomnimo, če je vključenih več čutov. Brajica je iz izkušenj zelo zanimiva za polnočutne bralce, poleg vsega pri videčih razvijamo empatijo do sovrstnikov s posebnimi potrebami,« poudarja Aksinja Kermauner.

Pri izdelavi tipank je treba upoštevati nekatera pravila, izdelava je zamudna. »Tipanke morajo biti narejene v velikosti obsega rok slepega, kar pomeni ne več kot na formatu A4. Vsebino namerno osiromašimo, da je nedvoumno prepoznavna. Tipne slike zaradi kontrastov obarvamo z močnimi, kontrastnimi barvami. Ohranimo naravno sorazmerje (npr. mačka naj ne bo večja kot konj). Material naj asociira na stvarno podobo objekta ali naj ga po posameznih lastnostih podpira. Hladno delujejo gladki materiali (steklo, kamen, folija ...), toplo pa hrapavi (brusni papir, valovita lepenka ...). Vezava naj bo takšna, da omogoča uporabo obeh rok. Pozorni moramo biti tudi na varnost,« so glavni napotki Aksinje Kermauner. Tipne slikanice radi prebirajo tudi polnočutni otroci. Lahko jim jih izdelamo tudi sami doma.

Slepi in slabovidni znajo in zmorejo marsikaj, kar bo potrdila tudi zgodba gospoda, ki je na eno oko slep, na drugega pa ima ohranjenega le okrog sedem odstotkov vida. Predstavljena bo prihodnjič.

(Se nadaljuje)