Iluzije

Besedilo: Janez Logar
Kategorija: Nasveti / sobota, 2. julij 2022 / 14:34

Slovensko bi rekli samoprevare ali slepila. Njihova lastnost je, da se jih ne zavedamo. Še posebno v današnjem času, ko se nam tako zelo mudi. Za mnogo stvari, dogodkov, sočloveka, zase … nimamo časa. Morda si ravno zato zgradimo iluzije. Nevarno pa je, da nas posrkajo vase in izgubimo stik z realnostjo. Izgradimo si vzporedni svet, kjer je lepo – izmišljene situacije in osebe, ob katerih lahko zaživimo svoje ideale.

Strahoten porast iluzij se je pričel z razvojem družbenih omrežij, npr. Facebooka, Instagrama. Vedno srečni in nasmejani ljudje. Vsi potujejo, se smejijo, kažejo svoje dosežke ali dosežke svojih otrok … Eno samo veselje je videti na ekranih. Čeprav hkrati vsi vedo, da je to veliko sprenevedanje, velik »blef« pred sabo in pred drugimi. Velika iluzija, ki jo kdove zakaj vzdržujemo – celo brez koristi. Zelo pogosto današnji človek prične dan z vpogledom v ekran. In od tega nimamo nikakršne koristi. Poleg tega, da se največkrat lastnih iluzij ne zavedamo, je naslednja značilnost, lastnost iluzij, da zahtevajo veliko energije. Vsak pojav za preživetje potrebuje energijo. Zahtevajo naš čas in pozornost. In še nekaj je zanje značilno – držijo nas stran od realnosti. Verjetno je to glavni razlog za njihov obstoj. Kakšna prevara! Nekaj izumimo, naš čas je dragocen, od te iluzije nimamo nič drugega, kot da bežimo pred nekimi dejstvi, spoznanji.

Le kaj bi bila tako čudna spoznanja, dejstva, da jih nočem videti. Po izkušnjah iz mojega poklica je lažje graditi vzporedni svet iluzij kot sprejeti in si priznati določena dejstva. To so seveda dejstva, ki jih na televiziji, Facebooku in Instagramu ne bodo objavljali. Jih pa ljudje povejo, ko se umirijo in ne zdržijo več. Nočejo več skrivati dejstev, za katera skrivnostno slutijo, da obstajajo. Od nekdaj slutijo, da je nekaj narobe. Npr. nekdo izve, da je oče zanj zahteval splav, drugi, da so samo njega pri enem letu dali čez teden k starim staršem, tretji, da ga v resnici mama nikoli ni imela zares rada; spolna zloraba pri osmih letih, odkar se nekdo zaveda, ga starša kritizirata, ženska spozna, da je bila le projekt svojega moža – nikoli je ni ljubil, nikoli je ni nihče imel zares rad, tako brezpogojno, trdnost v njej ni nikoli obstajala, ker naj bi to lahko dal le oče, ona pa ga ni poznala; nekdo ne ve, kaj je to objem in nežnost … Kakšen vihar divja v človeku ob teh mislih? Mi pa zamahnemo z roko, češ da je to mimo, da je to zgodovina, da se s tem ne bomo ukvarjali, da je treba gledati naprej. Realnost brez iluzij je pač takšna, kot je. Tudi če si ne priznamo, da ima to na nas vpliv, ga bo imelo. Na zelo boleč način – te neizgovorjene čustvene bombe bodo ali privlačile v naše življenje nove in nove težke situacije ali bomo zbolevali za npr. kroničnimi bolečinami. Ali kar je najhuje gledati – to bodo podedovali naši otroci.