Povezani za zmeraj

Ko bi vedeli, kako vaju imam rad, 2. del

»Ata je prisedel, naju stisnil k sebi in rekel: 'Ko bi vedeli, kako vaju imam rad!' Trenutek je bil čisto vsakdanji, nič posebnega, a tako čaroben, da ga ne bova nikoli pozabili.«

Ani in Neli sta bili zelo povezani. Oče in Julka sta upala, da bo tako ostalo do konca življenja. Ker je družina živela v težkih razmerah, sta vedela, kako pomembno je, da ima človek ob sebi nekoga, ki ga lahko prosi za pomoč. Žal sta se njuni poti ob koncu srednje šole ločili. Ani se je zaposlila, Neli pa se je preselila v Ljubljano in se vpisala na fakulteto. Bila je veliko bolj ambiciozna kot sestra. V življenju je želela nekaj doseči, zaslužiti veliko denarja, da bi lahko vrnila staršem vsaj delček tistega, kar je od njih dobila.

»Z Neli sva si ves čas dopisovali. Še zmeraj hranim tista pisma, na tisoče jih je! Tudi po dvakrat, celo trikrat tedensko sem ji poročala o vsem, kar se je dogajalo doma in na vasi. Brata sta prav tako obiskovala srednjo šolo, a nista bila tako pridna, kot sva bili s sestro. Hodila sem v službo, pomagala Julki, tudi njima. Na srečo sta šla pri 18 letih k vojakom, po 14 mesecih sta se vrnila za spoznanje pametnejša,« pripoveduje Ana.

Potem pa nadaljuje: »Moja kalvarija se je začela, ko sem spoznala Borisa. Bil je kakšno leto starejši od mene, prijeten, zelo lep fant. Ker v njegovih očeh tudi jaz nisem bila napačna, sva se začela družiti. Potem sem zanosila. Ko je izvedel, je čez noč izginil. Je to storil na željo svoje mame, ki me ni marala, ali se je tako odločil sam, ni pomembno. Rodila sem dvojčici, žal je ena na porodu umrla. Kdo ve, kaj bi se zgodilo, če ne bi rojevala v porodnišnici? Poskušala sem biti najboljša mama, a mislim, da mi na začetku ni uspelo. Skrb za Polonco je prevzela Julka. Na vasi vrtca ni bilo, po treh mesecih porodniškega dopusta sem se morala vrniti v službo. Zgodovina se je ponovila, moja hčerka je imela ne le dve, temveč celo tri mame …

Neli se je domov pogosto vračala, veliko se je ukvarjala s punčko, zelo jo je imela rada. Sama se je zaklela, da otrok ne bo imela. Prvič sva se resno sporekli, ko sem ji omenila, da ves čas hrepenim po moškem, ki me bo imel rad. Kar pihala je, ko sem trdila, da Boris ni bil nič kriv, da je najino zvezo razdrla njegova mama. Po svoje sem bila mičkeno trčena, saj sem verjela, da se za lepo zunanjostjo skriva tudi lepa duša. Moški, ki ni bil lep, me ni zanimal.

V tovarniški menzi se je zaposlil nov kuhar, Lovro. Bil je malo mlajši od mene, postaven, lepo je pel, bil je tudi odličen plesalec. Malo me je motilo, ker še ni odslužil vojske, a ne preveč. Začel me je zalezovati, vabiti na veselice, pisaril mi je pisemca, ki so mi jih potem prinašali sodelavci na mizo. Bila sem v devetih nebesih. Preden je šel v vojsko, sem zanosila. Ne vprašajte, kako je bila Neli jezna name! Nič ni pomagalo, bila sem presrečna! Vsak teden sem Lovru pošiljala denar, nikoli ga ni imel dovolj. Včasih sem imela občutek, kot da ga razdaja še med druge vojake, s katerimi je bil v četi. Po hčerkinem rojstvu sem ga obiskala v Tuzli, kjer je bil v prekomandi. Res sva bila lep par! Najela sva sobo in se ljubila od jutra pa do večera. Niti slutila nisem, da sva spočela še enega otroka …

Ko se je vrnil, sem bila že v šestem mesecu. Nosečnost je bila težka, vsakih pet minut sem morala na stranišče, obraz sem imela zabuhel, pa ne vem, zakaj. Ko me je videl, mu nisem bila všeč. Imela sem vse pripravljeno za slavnostno večerjo, a se je izgovoril, da mora domov, da je tako obljubil mami. Verjela sem mu, čeprav zelo nerada. Ni šel domov. Vso noč je pil s prijatelji – in to za moj denar. Vmes so bile tudi ženske, niso se samo gledali. Čez kakšen teden se je ves povaljan pojavil na pragu. Razlog: zmanjkalo mu je denarja. Pričakoval je, da bom odprla denarnico in mu ga dala. Seveda mi ga nisem. Udaril me je, zbrcal na tla in tepel toliko časa, dokler ni opazil, da sem začela krvaveti. Julka ga je med zmerjanjem napodila iz hiše, oče je od soseda poklical rešilni avto. Žal sem izgubila otroka. Dečka. Padla sem v depresijo, razmišljala sem samo o tem, kako lepo bi bilo, če bi lahko umrla. Julka in ati sta pazila name noč in dan, skrbela za hčerki, me negovala in spodbujala, da bo še vse dobro. Neli je prihajala, kadar je le lahko. Vsem moškim razen očeta je rekla, da so 'prasci'. Nekoč me je obiskal Lovro. Neskončno sem se ga razveselila. Kako me je prizadelo, ko je – ne da bi rekel dober dan – zinil, da potrebuje denar. Skuhala sem mu kavo. Takrat se je zelo težko dobila, a zanj bi žrtvovala vse, kar bi le lahko. Povedal mi je, da bo kupil kitaro, ustanovil ansambel, poleti pa igral na veselicah in na prireditvah Pokaži, kaj znaš. Dala sem mu vse prihranke, prepričana, da bova kmalu spet skupaj. Žal se to ni zgodilo. Čeprav je pustil službo, veseljačil, bil večkrat pijan kot trezen, je bil še zmeraj lep moški. Ženske, tudi moje prijateljice in sovaščanke, so se lepile nanj. Brez slabe vesti so mi potem gledale v oči in se mi prilizovale. Trajalo je leta, da sem prišla k sebi in se sprijaznila, da nikoli ni bil moj in nikoli ne bo.«

Neli je ubrala drugačno pot. »Moški me niso nikoli pretirano zanimali. Nihče med njimi ni očetu segel niti do kolen, zakaj bi se ukvarjala z njimi? Vrgla sem se v študij, za seboj imam zgledno akademsko kariero, tudi denarja mi ne manjka. V preteklosti sem veliko pomagala Ani, skupaj smo obnovili hišo, imam garsonjero v bližini Poreča. Še zmeraj sodelujem pri različnih projektih, zdi se mi, da sem pri dobrih sedemdesetih še veliko bolj aktivna kot sem bila v mladosti. Neskončno imam rada nečakinji, zdi se mi, kot da sta moji.

Vesela sem, da sta nam oče in mama Julka ustvarila dom, kamor se rada vračam, kjer mi je lepo. Najtežji trenutki so bili, ko smo se poslovili od očeta. Vsak dan se spomnim nanj, če ne drugače, pa v molitvi.«

(Konec)

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Zanimivosti / nedelja, 7. avgust 2022 / 10:04

Plesno doživetje v naravi

Visoko pri Poljanah – Pod toplarjem v neposredni bližini Dvorca Visoko potekajo plesni večeri, ki jih organizira Plesni klub Art iz Škofje Loke pod pokroviteljstvom Zavoda Poljanska dolina. Plesalc...

Objavljeno na isti dan


Izleti GG / ponedeljek, 7. november 2016 / 18:28

Ne skači, če nisi profesionalec!

Mogoče zveni noro, vendar domačini pravijo, da se vsake toliko časa vseeno najde kak svojevrsten pogumnež, ki misli, da obvlada zadevo, in se z znamenitega mostarskega mostu požene v Neretvo …

Nasveti / ponedeljek, 7. november 2016 / 18:26

Vulkani

Atitlansko jezero na višini 1560 m na jugozahodu Gvatemale. Vsa odprava dremlje. Ura zaspanih čarovnic. Tudi moških ni slišati. Končno Panajachel, mesto na bregu tretjega največjega gvatem...

Slovenija / ponedeljek, 7. november 2016 / 18:25

Radišani in Kroparji prijateljujejo

Pevci iz Krope in iz koroške dvojezične vasi Radiše/Radsberg na vzpetini nad Celovcem sodelujejo že 53 let. Začetek sodelovanja sega v leto 1963, ko je znani in žal že pokojni slovenski koroški pes...

Kronika / ponedeljek, 7. november 2016 / 18:23

Odnesli denar, orodje ...

Kranj – Gorenjski policisti so v zadnjih dneh obravnavali več vlomov in tatvin. V sredo ponoči je neznani storilec v Žirovnici vlomil v pomožni objekt na gradbišču in odtujil delovno orodje, iz sta...

Kultura / ponedeljek, 7. november 2016 / 18:13

Zacvetela je Planinska roža

Tržič – Kulturno društvo Ignacij Hladnik Tržič je z izvedbo operete Planinska roža navdušilo občinstvo, zbrano v tržiškem kulturnem centru. Znamenito opereto je Radovan Gobec napisal leta...