Je bil poseben tič, ta Knobl

V Mestni knjižnici Kranj smo si ogledali igrano-dokumentarni film Za Pavla Knobla skovano. Pesnik, orglar in skladatelj Pavel Knobl (1765–1830) je v Kranju leta 1801 izdal prvo samostojno slovensko zbirko posvetnih pesmi z naslovom Štiri pare kratkočasnih pesmi.

»Kdor enga jetnika iz ječe spusti, ga hvala velika povsod obleti. Vsak človek jima jetnika doma, prdec mu je ime, ah, nej li vun gre!« Tako se začne znamenita pesmica Od prdca, ki jo je v njegovo slavo in čast napisal Pavel Knobl in je ena od tistih iz njegove edine pesniške zbirke Štiri pare kratkočasnih pesmi (1801) – prve v slovenskem jeziku –, ki je slovenska literarna zgodovina dolga leta ni priznavala in je prvenstvo pripisala Valentinu Vodniku in njegovi zbirki Pesme za pokušino (1806).

Pesnika, prevajalca, skladatelja, orglarja-cerkovnika in učitelja Pavla Knobla danes tudi ni v šolskih učbenikih in je širši javnosti neznan. So pa spomin nanj v njegovem rojstnem kraju Orehek pri Postojni leta 2015 obudili ob 250. obletnici pesnikovega rojstva. V tamkajšnjem športno-kulturnem društvu so pripravili razstavo o njem, izdali zbornik in tudi ponatis omenjene pesniške zbirke. Na plodna tla je padla še ideja za film in leta 2019 je bil dokončan tudi dokumentarno-igrani film Za Pavla Knobla skovano, pod katerega scenarij in režijo se je podpisala Dragana Čolić, nastal pa je v produkciji Kulturnega društva Cajt Postojna. Del filma je bil ob sodelovanju ZKD Kranj posnet tudi v Kranju, kjer smo si ga premierno ogledali pretekli teden v okviru Tedna ljubiteljske kulture.

V igrano-dokumentarnem filmu spoznavamo Knoblovo življenje, kakor se ga je dalo razumeti iz raziskanih dokumentov in podatkov o njem, njegova podoba pa je ostala neznanka. »Več kot dve stoletji se nihče ni posebej in v večjem obsegu ukvarjal z njim, bil pa je v svojem času nedvomno velik 'frajer', saj so ga ljudje v lokalnih okoljih, kjer je živel, zelo dobro poznali in cenili,« je poudarila dr. Tanja Žigon, ki se je temeljito posvetila raziskovanju prvega posvetnega pesnika, ki je pisal v slovenščini.

Film se seveda začne v Orehku pri Postojni, kjer je Knobl preživel mlada leta, nato pa mu kronološko – poučeval je namreč v več slovenskih mestih – sledimo do njegovega zadnjega domovanja v Tomaju, kjer je umrl, menda zaradi hude astme. Med letoma 1792 in 1795 je učil v Postojni, nato ga je pot do leta 1802 zanesla v Kranj, kjer je knjigotržec Ignacij Kremžar zelo pogumno izdal njegovo zbirko. Leto pred tem je pri njem izšel tudi Knoblov prevod povesti o sv. Genovefi Brabantski. Iz Kranja se je za osem let preselil v Stari trg pri Ložu, od 1808 do 1817 je deloval v Višnji Gori, nato pa še tri leta v Ribnici. Potem na njegovi poklicni poti nastane nekajletni mrk, da bi ga zadnje tri leta življenja gostil še Tomaj na Krasu.

Strokovni pogled na Knobla poleg dr. Tanje Žigon podajo še dr. Miran Hladnik, ddr. Igor Grdina, dr. Vojko Gorjanc in Boštjan Gorenc - Pižama, njihova razmišljanja pa režiserka lepo poveže z igranimi prizori (sicer brez dialogov) ljubiteljskih igralcev. Dokumentarec pozlati odličen izbor interpretov Knoblove poezije, med njimi so tudi Boris Kobal, Sašo Hribar, Janez Škof, Adi Smolar, Drago Mislej - Mef, ki po enem od staršev prav tako izhaja iz kraja Orehek, Valentina Vodnika, ki je takrat Knoblovo pesniško zbirko »sesul«, pa je odigral Andrej Rozman - Roza. V filmu nastopata še Ljubljanski oktet in Komorni zbor Arima. Osrednjo vlogo Knobla je odigral Andrej Smerdu, ob njem pa še kopica ljubiteljskih igralcev. Zgodbo pripoveduje Marijana Brecelj. Nekaj kadrov so posneli tudi v Kranju, oba Gorenjska sogovornika sta na primer posneta v Prešernovem gaju. Zaključek filma je pomenljiv – ko se filmski Knobl sprehaja po ulici, se začuden umika avtomobilom, nekateri od sogovornikov povedo, kako bi bilo, če bi Knobla srečali danes. Njegova pesem Nova krama bi bila danes zagotovo drugačna.