Kamišibaj v zavetje gora

Kulturno-umetniško društvo (KUD) Podljubelj je po izvedbi otroške delavnice in dveh delavnic za odrasle pred nedavnim organiziralo prvi festival kamišibaja v Domu krajanov Podljubelj.

Približno dvajset se jih je predstavilo na prvem festivalu v podljubeljski dvorani, kamišibaji otrok in odraslih pa so prinesli zgodbe in poezijo, avtorske pripovedi in tudi nekatere znane in čisto po svoje »problečene« najljubše zgodbe. To je bilo tudi sklepno dejanje v projektu kamiŠIBAJ v zavetje gora, ki ga je v tem letu vpeljala odrasla igralska skupina KUD Podljubelj. Gre za projekt širjenja kamišibaja, ki je v osnovi japonsko potujoče ulično gledališče, pri katerem pripovedovalec iz samostoječega okenca, imenovanega butaj, drugo za drugo vleče slike oziroma risbe, ki dopolnjujejo pripoved.

Članica KUD Podljubelj in idejna vodja tega projekta Kristina Lindav se je že jeseni udeležila izobraževanja iz kamišibaja v Domžalah in kmalu naredila svoj prvi kamišibaj. Ideja je bila, kot je povedal predsednik KUD Podljubelj Miha Lindav, da bi to nadaljevali v KUD Podljubelj in so se povezali z izvajalkami delavnic Barbaro Ahačič Osterman in Katarino Peterc, ki sta izkušeni kamišibajkarici in organizatorki izobraževanj v Knjižnici Domžale. Projekt so v Podljubelju začeli povezovanjem s tamkajšnjo podružnično šolo in s še nekaterimi tržiškimi društvi, kot sta KUD Načeta paleta, KD tržiških likovnikov ...

Na festivalu so začeli s kamišibaji za otroke in zaokrožili večer s kamišibaji za odrasle. Vsebinsko so bili različni, veliko je bilo avtorskih, kot tisti Marka Nemca z naslovom Kam je izginil piščanec, ki ga je skupaj z Andrejo Ciuha, ki je kamišibaj zapisala in ilustrirala, zasnoval po resnični zgodbi, le imena so bila izmišljena. Jelena Dolenc iz KUD Načeta paleta je predstavila dokumentarni kamišibaj o pesniku in pisatelju dr. Tonetu Pretnarju in pri tem uporabila dve tehniki: linorez, ki je njeno delo, in fotografije Jošta Belharja. Francka Globočnik iz KD tržiških likovnikov je izbrala Zgodbo iz našega gozda avtorja Franceta Voge ... Otroci so se izkazali v svoji domišljiji in izvirnosti, Jerci, Ani, Zoji in Eli je bilo všeč, da so se lahko predstavile in vživele v pripoved in bi se s kamišibajem rade še naprej ukvarjale.

Naslov projekta kamiŠIBAJ v zavetje gora se lepo umešča pod hribe, je prepričan Miha Lindav. »V tem kontekstu je nastal tudi butaj v obliki Velikega vrha nad Košuto, da je bolj lokalno obarvano.« Veseli so bili tudi gostov, kot sta Jelena Sitar in Igor Cvetko, ki sta zaslužna, da v Sloveniji obstaja kamišibaj. »Kamišibaj je nekaj, kar mora biti blizu gledalca in te tako posrka vase, da je to že skoraj čarovnija,« sta sklenila Kristina in Miha Lindav z željo, da podljubeljski festival postane tradicionalen.