Markacisti vabijo v svoje vrste

Za dobro označene in urejene planinske poti v naših gorah in sredogorju skrbi skoraj devetsto usposobljenih markacistov, ker pa imajo zaradi vse večjega obiska planincev dela vedno več, potrebujejo nove in pomlajene moči.

Kranj – Pod okriljem Planinske zveze Slovenije je registriranih 884 markacistov in inštruktorjev markacistov, vsak med njimi pa preračunano skrbi za več kot enajst kilometrov planinskih poti, kar predstavlja skoraj dvakratno dolžino poti iz Vrat po zelo zahtevni Tominškovi poti na Triglav. Registrirani markacisti v planinskih društvih, ki jim na terenu pomagajo še številni drugi prostovoljci, so v letu 2021 obnovi in vzdrževanju planinskih poti namenili 35.316 prostovoljnih ur dela, tehnična skupina Komisije za planinske poti PZS, ki skrbi za zahtevne in zelo zahtevne planinske poti v visokogorju, pa je dodala še 1540 prostovoljnih ur.

Dobrodošla je vsaka nova moč

Njihovo delo ni zgolj risanje rdeče-belih Knafelčevih markacij, ampak še mnogo več – planinske poti, ki so v skrbništvu njihovih planinskih društev, stalno nadzorujejo, izvajajo tehnične ukrepe za njihovo prehodnost, obnavljajo napise in postavljajo usmerjevalne table. Zaradi vplivov erozije, strmine ali odprtosti nadelujejo dodatne utrditve iz lesa, kot so stopnice, bočne opore ali lesene ograje, v visokogorju in tudi drugje, kjer so zahtevni, izpostavljeni in nevarni prehodi, pa vgrajujejo kline in jeklenice. Čeprav zahtevno, je to delo tudi sprostitev in užitek, pravi Katarina Kotnik, strokovna sodelavka Planinske zveze Slovenije in dolgoletna markacistka iz Planinskega društva Medvode. »Število markacistov sicer počasi narašča, a je tudi obisk gora vse večji, zato imamo tudi markacisti vedno več dela. Planinske poti se neprestano spreminjajo, tako zaradi človeškega faktorja kot zaradi delovanja narave. Želimo si, da bi markacija planince pravilno vodila k njihovemu cilju. Marsikdo meni, da bližnjica skrajša kak ovinek, le redki pa se zavedamo, kako ti koraki po njej uničujejo planinsko pot. Utrjujejo smer hudourniških voda, ki s svojo razdiralno močjo drejo na planinsko pot in kmalu odplaknejo podlago pa tudi lesena varovala, erozijske zaščite. Markacisti na tečaju pridobimo ustrezna znanja, da planinske poti usmerjamo prilagojeno naravnim značilnostim. Opravljamo različna dela, od enostavnega čiščenja in vzdrževanja poti pa do najzahtevnejših del z motorno žago, vrtalko ... Vsak pomaga glede na svoje zmožnosti in znanja. Nekateri se pridružijo tudi tehnični skupini, ki svoje delo opravlja na najzahtevnejših akcijah v visokogorju ob podpori helikopterja. Žal nas ni toliko, da bi svoj prosti čas lahko preprosto uskladili z naravnimi silami na planinskih poteh. Delamo po svojih močeh in vsak prispevek k temu je še kako zaželen. Delo je prostovoljno in predstavlja sprostitev od stresnega vsakdana, družba je dobra, razpoloženje odlično, opravljeno delo pa nam je v posebno zadovoljstvo. Povprečna starost markacistov je 53 let in dobrodošla je vsaka nova moč, še zlasti pa si želimo, da se nam pridružijo tudi mladi.«

Kakovostno delo markacistov in enotni postopki urejanja planinskih poti so rezultat usposabljanj, ki jih že vrsto let izvaja Komisija za planinske poti Planinske zveze Slovenije. Letošnji tečaji za markaciste so se začeli aprila in bodo potekali vse do jeseni. Eden od tečajev bo med 20. in 22. majem v Kamniški Bistrici. Letošnji tečaji so že polno zasedeni, a na PZS že zbirajo predprijave vseh, ki jih to še zanima.