Dvajset let Centra za Downov sindrom Kranj (1)

Center za Downov sindrom Kranj, ki deluje pod okriljem društva Downov sindrom Slovenija, praznuje dvajset let delovanja. Vanj so vključeni otroci in mladostniki z Downovim sindromom s širšega območja Gorenjske in tudi od drugje. Po podatkih iz brošure Downov sindrom: kaj to pomeni?, ki je izšla leta 2019, se v Sloveniji vsako leto rodi med osem in deset otrok z Downovim sindromom. Za čim boljši razvoj potrebujejo podporo in pomoč. Kot je poudarjeno v brošuri, so pozitivne predstavitve ljudi z Downovim sindromom v medijih in pričevanja staršev podobo oseb z Downovim sindromom v zadnjih letih občutno izboljšali, na njihov položaj pa bo ugodno vplivala vse pogostejša integracija v družbo. Slovenijo na tem področju sicer čaka še kar nekaj dela.

Na to opozarja tudi Kranjčanka Stanka Grubešič, prof. defektologije, ki je strokovna vodja Centra za Downov sindrom Kranj. Ima dolgoletne izkušnje s tega področja, saj je bila osemintrideset let zaposlena na Osnovni šoli Helene Puhar Kranj. V Center za Downov sindrom Kranj se je vključila leta 2007, in sicer na pobudo Roberta Kaštruna, ki ga je takrat vodil. »Ker so mi bile osebe z Dowvnovim sindromom vedno izziv, saj so kljub številnim značilnim skupnim znakom med seboj zelo različne po svojih sposobnostih, sem se odločila za to delo, ki ga še danes z veseljem opravljam. Izvajam individualno in skupinsko specialnopedagoško obravnavo,« je poudarila. Pojasnila je, da je bilo v Center vsako leto vključenih od 12 do 20 učencev z Downovim sindromom. »Na začetku sta se izvajala dva programa: učna podpora in zgodnja obravnava. Ta v slovenskem prostoru še ni bila uzakonjena, vsi pa vemo, kako nujno je bila potrebna. Zato je bil kranjski center prvi, ki je začel izvajati zgodnjo obravnavo. Nanjo so prihajali majhni otroci od vsepovsod. Najmlajša deklica je imela sedem mesecev. Na obravnavah so bili vedno prisotni starši, da so lahko opazovali metode dela z otrokom, dobili vpogled, kako naj sami podobno delajo doma. Zavedali so se pomena dela s svojimi otroki, bili hvaležni za vsak nasvet, spodbudo, otroci pa srečni, ko so usvojili načrtovano sposobnost. Deležna sem bila mnogih objemov otrok v času njihovega veselja in zadovoljstva. Cilji učne spodbude učencev, ki so obiskovali šole s prilagojenim programom, pa so bili naravnani na primanjkljaje v sposobnostih posameznika, ki so mu v času procesa izobraževanja v šolah delali največ težav (branje, pisanje, računanje ...). Za vsakega posameznika se je pripravil individualiziran program z jasno postavljenimi cilji, ki so se uspešno tudi uresničevali. Učne spodbude je bilo deležnih več kot dvajset učencev.«

V Centru za Downov sindrom Kranj so se vedno spopadali s problemi financiranja programov, zato so organizirali pet velikih in odmevnih koncertov. Izkupički so jim omogočali še aktivnejše delovanje. Kot na vse življenje je covid-19 vplival tudi na delovanje Centra za Downov sindrom Kranj, zato nekaj časa sploh ni deloval. Letos so ponovno začeli izvajati obravnave, ki jih trenutno obiskuje trinajst učencev.

(Se nadaljuje)