Kamnik sooblikuje že pet desetletij

Nekdanji kamniški župan Anton Tone Smolnikar je za svoje življenjsko delo na področju novinarstva, zagon kamniške lokalne samouprave in štiri mandate županovanja prejel naziv, ki ga je v preteklosti podeljeval tudi sam – častni občan. Sem ponosen Kamničan, Gorenjec in Slovenec, pravi.

Anton Tone Smolnikar se je v Kamniku rodil in v tem mestu kot upokojenec živi še danes, desetletja vmes pa je aktivno sooblikoval mesto, ki ga ima najraje na svetu – sprva kot novinar, nato župan, kasneje (še danes) kot občinski svetnik.

V uvodu nam sicer pove, da je ne le ponosen Kamničan, ampak tudi ponosen Gorenjec. »Glede na to, da pišete za moje Gorenjce, moram poudariti, da sem zelo ponosen na naš Prešernov rod na Gorenjskem. Moja mama je Ribčeva Ivanka, daljna sorodnica Franceta Prešerna, na Bledu imam teto Kati, ki je stara že 98 let, tudi na Brezjah teto Angelco. V Vrbi sem kot osnovnošolec preživljal vse poletne počitnice. Sem namreč sorodnik Prešerna v četrtem kolenu, in sorodnike imam po vsej Gorenjski,« pravi, a rodnega Kamnika ne zamenja, saj tu živi že vse svoje življenje.

Kot mladinec je bil izvoljen v občinsko skupščino in bil tako najmlajši odbornik v nekdanji državi. Štiri mandate je bil župan občine, ki se je pod njegovim županovanjem razvila v eno večjih in uspešnejših pri nas. Letos pa končuje drugi mandat v Občinskem svetu Občine Kamnik, kar pomeni, da je kar tri desetletja preživel v občinskih klopeh. Še raje se spominja in pogovarja o letih, ki jih je preživel kot novinar. Pravi, da se pred kamero in mikrofonom še danes počuti domače in da si je vseskozi prizadeval, da bi Kamnik na različnih področjih kar največkrat predstavil gledalcem. Rad se spominja tudi izzivov med osamosvojitveno vojno, ki jo je pokrival kot novinar in za kar je pred dnevi skupaj s televizijskim snemalcem Tinetom Golobom prejel tudi posebno priznanje ministra za obrambo.

Kot župan je zaslužen za več vrtcev, kar petdeset kilometrov kanalizacije, povezovalni most čez Kamniško Bistrico, prenovljene osnovne šole in telovadnice, začel je s črpanjem evropskih sredstev … Številne izkušnje si je nabiral s potovanji v tujini, kot župan je bil šest let član slovenske delegacije v Odboru regij pri Evropskem parlamentu. Tako je v slovenski in kamniški prostor vključil marsikatera spoznanja in rešitve ter hkrati pripomogel k promociji, prepoznavnosti in povezovanju Kamnika.

Danes je še vedno vpet v občinsko politiko, močno ga zanima, kaj se dogaja okoli njega, a rad tudi vrtnari, skrbi za svojo trto, kosi travo in občasno igra golf.

»Vseh šestnajst let, ko sem bil župan, sem si kar težko predstavljal, kaj občutijo občinski nagrajenci, ki sem jim podeljeval ta priznanja, zato sem se sam ob prejemu priznanja počutil nekoliko čudno, a danes že lahko rečem, da sem ponosen, vesel, da je Kamnik prepoznal vse, kar sem mu dal, in da svoje energije in življenja nisem vrgel stran.«

In kje bo priznanje našlo svoje mesto? »Ne vem še, priznanj imam kar nekaj, na vse sem ponosen, a gotovo bo to slednje našlo pravo primerno mesto,« še pravi in doda, da ostaja aktivni občan, zdaj tudi kot častni občan.