Moji partnerji

Družinska saga, 2. del

»Rudi se je končno prikazal pri vratih poročne dvorane. Bil je zelo zelo 'dobre volje' … Kar na jok mi je šlo. Kako je potekala civilna poroka, ne vem več. V mislih sem se ogradila od vsega …«

Tudi cerkveni obred ni minil brez izgredov. Najprej jih je Olga slišala od župnika. Bil je strašno jezen, ker so zamujali.

»Ponižno sem sklonila glavo, na jok mi je šlo,« je zapisala v svoj dnevnik.

»Žal pa morečih trenutkov še ni bilo konec … Takrat je bilo še v navadi, da smo ženske sedele na levi, moški na desni strani. Ko je bilo na vrsti obhajilo, sem pogledala na moško stran: Rudija ni bilo v klopi! Zastal mi je dih, mislila sem, da se bom onesvestila. K obhajilu sem šla sama. Ljudje so sicer imeli sklenjene roke, kot da molijo, v resnici so se mi privoščljivo smejali. Šele kasneje sem izvedela, da se je mož s prijatelji izmuznil domov, v klet, kjer smo hranili vino za ohcet. Spili so vse, do zadnje kaplje, v cerkev so se vrnili glasni, razposajeni in pijani kot čep.

Predstavljate si, kako mi je bilo pri srcu. Na vasi so še leta zatem govorili o tej sramoti.

Aprila se mi je rodila hčerka. Moram reči, da je takrat pokazal nekaj človečnosti, a je bilo že po nekaj tednih spet vse po starem. Rudi ni resno jemal zakona. Veseljačil je pozno v noč. Ko je kolovratil proti domu, so ga lahko vsi na vasi poslušali.

Nekega dne so nam v tovarni povedali, da v Nemčiji iščejo tekstilne delavke. Novice, da so me izbrali, sem bila zelo vesela. Doma sem zaslužila komaj za sproti. Papirje sem urejala na konzulatu v Zagrebu. Želela sem se pogovoriti z možem, a ga ni zanimalo. Zadovoljen je bil, če je imel denarja za sproti.

Januarja 1969 je zapadlo veliko snega. V žepu sem že imela vozovnico za vlak za Frankfurt. Sosed mi je sicer obljubil, da me s hčerko odpelje do prijateljice v Kamnik, a ni mogel držati jezika za zobmi. O mojem odhodu v Nemčijo je izčvekal mami in Rudiju. Stopila sta skupaj in naredila vse, da sem ostala doma. O, kako sem se žrla!

Hčerka Mira je bila stara dve leti, ko se mi je ponovno ponudila priložnost. Prosila sem mamo, ali lahko pazi na hčerko. Našla sem delo tudi za Rudija. Zaposlil bi se v pleskarskem podjetju. Tik pred zdajci si je premislil, zato sem odšla sama.

Ni mi bilo lahko. Naučiti sem se morala jezika, drugačnega načina dela in razmišljanja. V službi sem bila od jutra do večera. Moža nisem pogrešala, sem pa hčerko. Ves čas sem mislila nanjo. Kadar ponoči nisem mogla spati, sem tuhtala, kaj počne Rudi. Že pred odhodom nisva več kot tri mesece spala skupaj. Ena od prijateljic mi je pisala, da ima drugo, da jo je že prej imel. Morda je še najbolje tako, sem si rekla.

Ko sem se vrnila domov, sem mu povedala, da se hočem ločiti. V obraz mi je vrgel kup zmerljivk. A je šel, kajti tista druga je že čakala, da ga sprejme. Hči je ostala pri meni, mož se je odpovedal tudi njej.

Bila sem ponosna nase, da sem ukrepala. Zdelo se mi je, da sem postala samozavestnejša.

Ko sem se vrnila v Nemčijo, sem najprej zamenjala delodajalca. A sem šla z dežja pod kap. Ta, ki me je sprejel v službo, je vrgel oči name. Sprva sem mislila, da zato, ker sem bila pridna, zelo natančna in sposobna delavka, s časom pa sem le spoznala, da ima druge namene. Kurt mi je pihal na dušo, naj skupaj z njim pobegnem v Ameriko, kjer mi bo nudil vse, kar si bom želela. Odklonila sem, kar ni bilo dobro. Zamenjati sem morala službo.

Tiste stare ponižne Olge, ki je pred vsakim upogibala hrbet, ni bilo več. Tudi sodelavkam nisem dovolila, da bi me izkoriščale. Nekatere ženske so bile zelo hudobne.

Po sedmih letih sem se vrnila domov. Službo sem hitro našla. Vsi so bili veseli mojega znanja nemškega jezika. Kar dobro mi je šlo, vesela sem bila tega. Žal mi ni bilo dano, da bi lepo živela. Spoznala sem moškega, ki se mi je zdel primeren za skupno življenje. Nisem bila zaljubljena, osvojila me je njegova izpoved o pokojni ženi, ki jo je izgubil v prometni nesreči. Lovro je bil zelo ljubosumen, kar naprej mi je stal za hrbtom in me kontroliral. Prijateljevala sva deset let, ko sem zanosila. Imela sem precej zelo napornih zdravstvenih težav. Sin je prijokal na svet predčasno. Žal je po osmih urah umrl. Moral bi biti prepeljan v Ljubljano, v inkubator, a so zdravniki toliko časa mečkali, da je izgubil boj za življenje.

Skupaj z otrokom je v meni umrla tudi naklonjenost do partnerja. Posvetila sem se hčerki Miri, ki je prihajala v odraslo obdobje. Tudi ona ni imela sreče pri fantih. Pogosto sva se prepirali, saj je bila zelo trmasta. Zmeraj je zahtevala, da obvelja njena. Kadar je bil stric pijan, je ženske zmerjal, da smo kurbe, ker se gonimo z moškimi, ne da bi bile poročene.

Hčerka je rodila sina, čez kakšnih deset let se je potem tudi poročila in se preselila na svoje. Takoj sem opazila, da hčerkin partner pastorka ne mara. Ves čas ga je zapostavljal. Tudi takrat, ko je hčerka rodila drugega otroka, ni dovolil, da bi skupaj obiskala mamico v porodnišnici. Zet je sicer delaven, uspešen, a po značaju zelo grob in surov. Hčerka še danes ni srečna z njim. Kot mama zelo trpim, a ji ne morem pomagati. Ženske iz našega rodu smo res preklete! Vse po vrsti se zaljubimo v napačne moške!

Čeprav sem se znašla v zrelih srednjih letih, sem bila po videzu še zmeraj zelo mladostna. Zaradi svojega poklica sem se znala lepo obleči, veliko sem potovala po državah nekdanje Jugoslavije. Priložnosti mi ni manjkalo, a jaz, trapa, sem se spet odločila za napačnega! Spoznala sva se prek malih oglasov. Imel je veliko želez v ognju. Ko so mu vse dale košarico, je prišel k meni. Skupaj sva že trideset let, a neporočena. Čeprav me naslavlja ''moja žena'', me ima zgolj zato, da skrbim zanj, mu kuham, perem, igram njegovo šoferko. Nisem zaljubljena vanj, a mi predstavlja neko varnost, ki je prej nisem nikoli imela. Dobra stran najine zveze je, da me še nikoli ni pustil na cedilu.«

(Konec prihodnjič)