Viktoriia Sudina s sedemnajstletnim sinom Bohdanom, ki nam je pri pogovoru pomagal s prevajanjem iz ukrajinščine v angleščino / Foto: Simon Šubic

V Kranju se počutimo varne, vsi nam skušajo pomagati

Družina Viktoriije Sudina je na začetku marca zbežala iz napadene Ukrajine. V Slovenijo so prispeli na povabilo prijatelja; najprej so živeli v Ljubljani, od 21. marca pa so nastanjeni v občinskem stanovanju v Kranju. »Rada bi bila koristna, rada bi tudi tu delala kot zdravnica,« nam je zaupala v pogovoru.

Viktoriia Sudina je v Slovenijo iz Ukrajine pribežala skupaj z možem Andrijem, sinovi Ehorjem, Hlebom in Bohdanom ter taščo Nino Katerinchuk. »Ko smo v Harkovu skozi okno prvič uzrli tanke na ulici, smo se odločili zapustiti Ukrajino. Naši prijatelji so nas tedaj povabili, naj pridemo sem, v Slovenijo,« je pojasnila.

V Slovenijo so prispeli 9. marca. Najprej so se nastanili v enem od hotelov v Ljubljani, kasneje je družini Mestna občina Kranj ponudila občinsko stanovanje, ki je bilo prazno zaradi načrtovane prenove. V Kranju živijo od 21. marca, stanovanje jim je na voljo tri mesece, je razložila Viktoriia Sudina. »Tu se počutimo varne, ni eksplozij, vsi so prijazni in nam pomagajo na različne načine, trudijo se celo razumeti naš, ukrajinski jezik, da bi se lažje sporazumevali. Zares smo hvaležni Slovencem za njihovo pomoč in da so nas tako lepo sprejeli, a želimo in upamo, da se vojna čim prej konča, da se vrnemo v Harkov in nadaljujemo prejšnje življenje. Kakor vemo, je naše stanovanje še celo.«

Ko smo zagledali tanke, smo zapustili Harkov

Med Ukrajinci, ki so se pred vojno vihro zatekli v Slovenijo, je tudi zdravnica Viktoriia Sudina z družino. »Pred invazijo Rusije smo živeli povsem običajno mirno življenje v Harkovu. Mož Andrij je imel svoje podjetje, vsi trije sinovi, stari od 11 do 17 let, so se šolali, jaz sem delala kot dermatologinja. Bilo pa je že dlje časa čutiti napetost, vsi smo pričakovali, da se bo vojna, predvsem v Donecku in Lugansku, kjer vlada kriza že osem let, začela že 16. februarja. Številni prijatelji in moji pacienti so se zato začeli izseljevati. Ko 16. februarja vojna ni izbruhnila, smo si oddahnili in upali, da do najhujšega vendarle ne bo prišlo. Žal smo se motili, zelo,« pripoveduje Viktorija, ki se je prve dni marca, dober teden dni po izbruhu vojne 24. februarja, z družino najprej iz njihovega stanovanja preselila v klet mamine hiše. »Ko smo tam skozi okno prvič uzrli tanke na ulici, pa smo se odločili zapustiti Ukrajino. Naši prijatelji so nas tedaj povabili, naj pridemo sem, v Slovenijo,« je pojasnila.

Na dolgo pot z avtomobilom, ki so jo spremljale eksplozije in pogledi na zgorela vojaška vozila, se je poleg njenega moža in sinov odpravila tudi tašča. V Ukrajini sta od bližnjih sorodnikov ostali njena mama in teta. Skrbi jo zanju, kakor tudi za prijatelje, sodržavljane. »Mama, ki tudi živi v Harkovu, pravi, da ni še nič bolje, da tam še vedno vlada vojno stanje. Veliko prijateljev se je v zadnjih dneh iz mesta preselilo na podeželje, ker so jih oblasti opozorile, da se lahko kmalu zgodi nekaj hudega. Izseljujejo se tudi iz Donecka in Luganska, saj tudi tamkajšnje oblasti svarijo pred veliko rusko invazijo. V vojni se dogajajo hude, nepredstavljive stvari. Gotovo ste videli po televiziji, kakšen genocid se je zgodil v Buči. Tudi osebno sem izvedela za zgodbo prijateljičine prijateljice, ki so ji ruski vojaki ubili moža, njo pa posilili,« je pretresena.

Slovencem hvaležni za gostoljubje in pomoč

V Slovenijo so prispeli 9. marca. Najprej so se nastanili v enem od hotelov v Ljubljani, kasneje je družini Mestna občina Kranj ponudila občinsko stanovanje, ki je bilo prazno zaradi načrtovane prenove. V Kranju živijo od 21. marca, stanovanje jim je na voljo tri mesece, je razložila. »Tu se počutimo varne, ni eksplozij, vsi so prijazni in nam pomagajo na različne načine, trudijo se celo razumeti naš, ukrajinski jezik, da bi se lažje sporazumevali. Zares smo hvaležni Slovencem za njihovo pomoč in da so nas tako lepo sprejeli, a želimo in upamo, da se vojna čim prej konča, da se vrnemo v Harkov in nadaljujemo prejšnje življenje. Kakor vemo, je naše stanovanje še celo.«

Ob prihodu v Slovenijo so takoj vložili prošnjo za začasno zaščito, ki pa v času našega pogovora pred tednom dni še ni bila rešena, saj jo morajo še dopolniti. »Želimo si, da si čim prej uredimo status v Sloveniji. Mlajša otroka že hodita v bližnjo Osnovno šolo Janeza Puharja, starejši sin si želi začeti študirati, če se bo naše bivanje v Sloveniji zavleklo. Tudi sama želim biti koristna. Imam medicinsko izobrazbo, rada bi tudi pri vas delala kot zdravnica. Kot so mi povedali pristojni, že iščejo poti, da bi mi to vaša država dovolila, da bi lahko pridobila začasno licenco. Ena od ovir je tudi jezik, a tu, v Kranju, živi Ukrajinec, univerzitetni profesor, ki me bo učil slovenščino, da bi se lažje sporazumevala s pacienti,« je Viktorija razkrila svoje želje.

Lažna propaganda ruske prijatelje naredila slepe

Pridobitev začasne zaščite bi njeni družini omogočilo tudi prejemanje denarne pomoči in otroškega dodatka. »Želimo si začeti vsaj osnovno življenje, ki pa brez dohodkov ni možno. Imamo še nekaj malega prihrankov, a bodo hitro pošli. Želimo si urediti stanovanje, ki je bilo ob našem prihodu povsem prazno. K sreči so nam dobrotniki podarili nekaj pohištva. Tudi hrano prejmemo od humanitarne organizacije. Slovenci res radi pomagate in za to smo vam zelo hvaležni,« je povedala Viktoriia, ki tudi sama želi pomagati svojim sodržavljanom. Kadar le lahko se z družinskimi člani odpeljejo na Letališko ulico v Ljubljani in pomagajo pri zbiranju humanitarne pomoči za Ukrajino.

Vojna je načela tudi njene prijateljske vezi z Rusi. »Prijatelji, znanci iz Rusije ali ne verjamejo, da nas je njihova vojska napadla, ali pa so prepričani, da je tako prav, da nas bodo uničili, osvojili, ker bi po njihovem morala Ukrajina biti del Rusije. Nekateri so zelo jezni na nas, ker naj bi bili mi krivi za vse, kar se dogaja. Lažna propaganda jih je naredila slepe in gluhe, ničesar nočejo slišati ali verjeti komurkoli izven Rusije. Enostavno živijo v svojem svetu, v mehurčku. Ni mi jasno, kako so lahko tako slepi,« se sprašuje. »Ukrajinci pa bi radi le živeli v svobodni in miroljubni državi,« je dodala.

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko četrtek, 17. februar 1949

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Gorenjska / torek, 29. januar 2019 / 07:00

Gorenjski glas, št. 8

Gorenjski glas, 29. januar 2019, št. 8

Objavljeno na isti dan


Kultura / četrtek, 1. oktober 2015 / 14:03

Ne spomin, strah je, ki grize

V soboto so v Prešernovem gledališču premierno uprizorili besedilo nemškega avtorja Thomasa Bernharda Pred upokojitvijo v režiji Mateje Koležnik.

Gorenjska / četrtek, 1. oktober 2015 / 14:01

Združiti bi morali znanje in moč

Janez Sušnik, podpredsednik Zveze društev upokojencev Slovenije, je na nedavnem srečanju gorenjskih upokojencev v Bohinjski Bistrici naslovil poziv na gorenjsko politiko in gospodarstvo, naj se zganet...

Šport / četrtek, 1. oktober 2015 / 14:00

Kopitar in Razingar združila moči

Prihodnje poletje bo na Bledu potekala Hokejska akademija Anžeta Kopitarja in Tomaža Razingarja. »Mislim, da sta to pravi imeni, da se lahko zgodi nekaj velikega,« pravi Matjaž Kopitar, ki bo vodja vr...

Kronika / četrtek, 1. oktober 2015 / 14:00

Brez vozila oteženo reševanje

Sobotna reševalna vaja v novem predoru Sten je pokazala, da so škofjeloški gasilci na posredovanje v primeru nesreč v njem dobro pripravljeni, a dokler ne dobijo predorskega vozila, bodo imeli težave...

Žirovnica / četrtek, 1. oktober 2015 / 11:59

Sprejeli OPPN Breznica - center

Žirovnica – Žirovniški občinski svetniki so na četrtkovi seji občinskega sveta vendarle potrdili Občinski podrobni prostorski načrt (OPPN) Breznica - center, okrog katerega se je v postopku sprejem...