Ko še nisem bila to, kar danes sem

Družinska saga, 1. del

Olga se je že med prvim valom epidemije covida-19 odločila, da bo o življenju prednikov, posledično pa tudi o sebi, napisala knjigo. Ker nima računalnika, je pisala v rokovnik. Vsake toliko časa mi ga je poslala, da sem njene misli prepisala na računalnik.

Njeni zapisi se začnejo le nekaj mesecev pred drugo svetovno vojno, v času, ko je prišel njen oče Matevž v Kranj. Bil je čevljar, a do »škrpetov«, ki se jih je držala umazanija, je imel velik odpor. Bil je prepričan, da mu bo usoda naklonjena in bo vozil avtobus. Nekoč so ga v gledališki skupini prosili, ali jih lahko na črno pelje v Ljubljano, kjer so imeli v Šentjakobskem gledališču nastop. Županovo Micko.

»Oče in mama sta se takrat prvič srečala. Mama Olga je bila zelo lepa ženska. Vsak moški je rad pogledal zanjo. Čeprav je bila le hišna pomočnica, se je na odru znašla kot riba v vodi. Imela je tudi lep glas, ki je, ko je vzela v roke kitaro in zapela, zadonel po dvorani. Kaj točno sta se na tej vožnji pogovarjala, ne vem. Vem pa, da mu je že po prvem srečanju pripadala z dušo in telesom.

Potem se je začela vojna, Nemci so vkorakali tudi v vas, kjer je živela. Matevž je opustil misel, da bi še naprej vozil avtobus. Raje je odšel v partizane. Mama je pomagala vaškemu sodarju, v zameno je dobila kakšno gajbo krompirja, da doma niso bili lačni.

Z očetom sta imela sicer bežne stike, a dovolj konkretne, da sem kmalu po koncu vojne prijokala na svet. Iz različnih govoric sem z leti razbrala, da je bila mama presrečna. Malo tudi zato, ker je bil njen ljubljeni fant doma z zelo premožne kmetije. Ni pa računala na burno reakcijo njegovih domačih. Ko so izvedeli, da ima sin nekje nezakonskega otroka, so ga še isti dan nagnali od hiše in razdedinili. Mami so se podrle sanje, da bo zagospodarila na kmetiji. Prizadelo jo je, ker je bil Matevž jezen na ves svet, še najbolj nanjo in posledično tudi name. Začela sta se prepirati, velika ljubezen, ki so jo mami zavidali, se je počasi sesuvala v prah. Ni ji kazalo drugega, kot da je pospravila svoje borno imetje in potrkala na vrata svojih staršev s prošnjo, da jo vzamejo k sebi.

Že po nekaj dneh me je pustila, morala je oditi s trebuhom za kruhom. Ostala sem z babico in njenim neporočenim bratom. Živeli smo v bajti, ki ni bila naša. Kmet, ki mu je pripadala, je zahteval, da babica in stric za stanarino delata od jutra do večera. Vode v hiši ni bilo, zajemali smo jo pri potoku. Stranišče smo imeli kakšnih deset metrov od hiše. Babica se je s časom zelo navezala name. Ni me izpustila izpred oči, prilaščala si me je. To mi je kasneje v življenju hodilo zelo narobe.

Bila sem stara 17 let, ko smo se nekoč odpravili na Kravji bal v Bohinj. Na avtobusu sem sedela zraven babice, ki je ves čas pazila, da se nisem spogledovala s fanti.

Obiskovala sem tekstilno šolo, kjer sem dobila veliko idej, kako se lahko lepo uredim in oblečem. Kar naenkrat sem opazila, kako neki fant, ki je sedel zadaj, strmi vame. Godilo mi je, priznam! Ne morem povedati, kako sem se zaljubila vanj! Žal pa je v vsej lepoti, ki ga je obdajala, imel veliko napako: všeč so mu bile tudi druge ženske.

Ko sem maturirala, sem dobila priložnost, da bi odšla za dve leti na Švedsko. Babica je bila ostra: samo preko mojega trupla! Potem sem urejala papirje na skrivaj, kaj sem hotela drugega? Novice o plači, ki bi jo tam gori dobivala, so bile preveč mamljive! V žepu sem že imela vizum in vozovnico, s šivanjem sem zaslužila dovolj za sproti. Potem pa me je obiskal Rudi. Nekaj časa se nisva videla, prijateljice so mi povedale, da se je medtem grel pri neki starejši ženski v Šenčurju.

Toliko časa mi je pihal na dušo, češ da se morava spodobno posloviti, da sem popustila. Imela sva, logično, tudi spolne odnose, ki pa niso ostali brez posledic. Žal. Iz Švedske sem se morala predčasno vrniti. Kakšna sramota!

Ko me je stric zagledal na pragu, je pljunil na tla in mi zabrusil: 'Prekleto življenje, ki ga živim s tremi kurbami!'

V resnici je imel prav. Babica in mama sta rodili nezakonska otroka, kazalo je, da ga bom tudi jaz. Doma so začeli pritiskati name in na Rudija, naj se poročiva. Neumna kot sem bila, se pred tem nisem nikoli pozanimala o njegovih domačih. Za očeta so rekli, da je precej 'živčen'. To je včasih pomenilo, da ima psihične težave. Bil je skregan z vsemi od blizu in daleč. Njegova žena je bila drobcena ženica, ki doma ni imela nobene besede. Oče je imel komando tudi nad otroki, zlasti nad Rudijem. Pripovedovali so mi, da je otroke rojevala kar na njivi ali pod drevesom, ker je mož ni spustil v hišo. Samo enkrat sem pomislila, kaj pa, če je Rudi takšen kot oče, pa sem misel hitro odgnala.

Tri tedne pred najino poroko se je njegov oče obesil v tistem delu gozda, zaradi katerega se je prepiral s sosedom. V cerkvi so bili že oklici, kaj naj storiva, naj poroko prestaviva? Za nasvet sva prosila župnika, a je odvrnil, da je smrt običajen del življenja. Enako kot rojstvo in poroka, tako da nimava kaj komplicirati. In tako smo šli s pogreba kar pred oltar.

Devetnajstega novembra 1966 je bil zelo mrzel dan. Snežilo je, že dopoldne je zapadlo pol metra snega. Civilna poroka je bila ob poldne, cerkvena pa dve uri kasneje. Poročno dvorano so svatje, radovedneži in sorodniki že napolnili, tudi matičar je bil zelo nestrpen. Pogledovala sem na uro, kazalci so se pomikali proti eni, Rudija pa ni bilo na spregled. Mislila sem, da se bom vdrla v tla od sramote. Za povrh sem doma pozabila potrdilo, ki sem ga, ker še nisem bila stara 21 let, potrebovala za cerkveno poroko. Rudi se je končno prikazal pri vratih. Bil je zelo zelo 'dobre volje' … Kar na jok mi je šlo. Kako je potekala civilna poroka, ne vem več. V mislih sem se ogradila od vsega …«

(Se nadaljuje)