Preizkušnje, ki niso bile lahke

Skrivnosti okoli mojega rojstva, 2. del

»Siniša, moj oče, je živel v Nemčiji, kamor sta se z ženo preselila leta 1975. Očka mu je napisal pismo, na katero je hitro odgovoril. Obljubil je, da nas obišče ob veliki noči.«

Danica ima trenutke, ko je prvič zagledala svojega biološkega očeta, še zmeraj pred očmi. Nekoč, ko je bil mlad, je moral biti zelo lep moški. Težko in neurejeno življenje pa je na njegovem obrazu in telesu pustilo sledi. Na obisk je prišel sam.

»Dala sva si roke, on je gledal v tla, jaz sem iskala njegove oči. Pa se mi je kar izmikal. Malo sem mu bila podobna, a ne preveč. Oba sva imela rjave oči, le moja polt je bila precej svetlejša od njegove. V mešanici nemškega in hrvaškega jezika me je spraševal, kako sem, kako živim, ali imam kaj otrok. Ko sem slednje v solzah zanikala, je le skomignil z rameni, da je morda bolje tako, ker sta imela oba s Senko v sorodstvu brate oziroma sestro, ki so imeli različne psihične težave. Kakšne točno, ni omenjal. Iz žepa je potegnil šatuljico in v njegovih žuljavih dlaneh se je znašla zlata verižica. 'Da te bo spominjala name,' mi je rekel. Takrat sem vstala in ga spontano objela. A mu to ni bilo všeč, saj me je hitro odrinil. Vsi smo bili v zadregi, nihče ni vedel, kaj naj še reče. Potem pa je Siniša poočital staršem, zakaj so mi dali čisto slovensko ime. Ni mu bilo prav. Mami ga je povabila, naj ostane na kosilu, a jo je zavrnil. Izgovoril se je, da ga družina čaka pri sorodnikih. Pokazal nam je fotografijo, na kateri je bil z ženo, sinovoma in vnuki. Bili so zelo lepi na pogled.

Ko se je poslovil, me je bolelo srce. Nisem vedela, da sem ga videla prvič in tudi zadnjič. Čez kakšni dve leti ga je na delovišču do smrti povozil tovornjak. V spomin nanj sem sina, ki se mi je čez čas rodil, poimenovala po njem.

Možu, s katerim sem se še isto leto, kot sem spoznala biološkega očeta, ločila, za srečanje nisem nikoli povedala. A človek obrača, Bog obrne. Po spletu okoliščin si je čez čas našel žensko, ki je izvirala iz krajev, od koder je bila doma tudi moja biološka mama. A kot vem, nista bili v sorodu. Tako in tako pa sva z bivšim po delitvi premoženja šla vsak svojo pot.

Moja zgodba ne bi bila popolna, če bi zamolčala, da mi je spolnost veliko pomenila. Dokler sem bila poročena, je bila to najpomembnejša vez, ki me je priklepala na moža. Sicer je bil zelo pust in dolgočasen moški, četudi velik deloholik, v postelji pa se je razživel.

Ko sem bila spet samska, sem imela kar nekaj moških. Nekoč sem mami omenila, da ne čutim nobenih zavor, ker jih menjam, pa se je le pokrižala in mi v šali odgovorila, da je zato 'kriva' moja 'južna' kri.

Tako je naneslo, da sva začela prijateljevati z Romanom, poslovnim partnerjem firme, v kateri sem takrat delala. Imela sem svoje, sicer manjše stanovanje, kjer sva se sestajala. Bil je poročen, a mi zato ni bilo mar. Če bi bil njegov zakon dober, ne bi nikoli iskal druge ženske. Najino druženje je bilo zelo živahno tudi zato, ker sem bila prepričana, da sem neplodna. Žal sem se uštela. Kdaj točno sem zanosila, ne vem. Nisem imela nobenih stranskih učinkov, nič bruhanja, nič. Da je izginila menstruacija, priznam, nisem opazila. Potem sem se začela rediti, najljubše krilo sem komaj spravila nase. Zdravnica me je poslala na več pregledov, za vsak primer sem obiskala tudi ginekologinjo. Čez dobrih šest mesecev sem rodila sina, ki sem ga poimenovala Siniša. V spomin na biološkega očeta. Nič mu ni bil podoben, saj je po mojem ljubimcu podedoval rdeče skodrane lase.

Moji starši so bili presrečni. Nosili so me po rokah, mami mi je želela izpolniti vsako še tako majhno željo. Pustila sem se razvajati, četudi je v meni na neki način vladala praznina. Te občutke težko opišem. Imela sem otroka, po katerem se hrepenela, ljubimca, ki mi ni obrnil hrbta, ljubeče starše, nič mi ni manjkalo. A še nisem bila zadovoljna. Počutila sem se več kot grozno. Ati me je peljal k zdravniku, ta me je napotil k psihiatru. Poporodna depresija, so rekli. Kdo bi si mislil! Sebe sem imela za najmočnejšo žensko na svetu, pa mi spodnese noge ena običajna poporodna depresija!

Ko je imel sine šest mesecev, sem začela pokašljevati, ves čas bi samo spala. Spet me je ati peljal k zdravniku. Vzeli so mi kri in že naslednji dan so me pod nujno poklicali, naj se oglasim na Onkološkem inštitutu. Diagnoza: rak ščitnice. Neuradno sem bila ena od številnih žrtev nesreče v Černobilu leta 1986. Sledila je operacija, na srečo sem imela zasevke le po vratnih bezgavkah, drugje še ne. Misel, da bi bilo lahko še veliko huje, me je čisto potrla. Namesto da bi bila vesela, ker sem imela srečo, sem se zaprla vase. Bog ve, kaj bi bilo s sinom, če mami ne bi skrbela zanj. Nekoč, kmalu po zdravljenju z radioaktivnim jodom, sem prosila atija, naj poišče še Senko. Videla sem, da ga je moja želja zelo prizadela. Med vrsticami sem mu povedala, da še zmeraj mislim na biološke starše. To si je razlagal po svoje, češ da mi je zanj in za mami toliko kot za lanski sneg. Pa ni bilo res. Le tista praznina, ki sem jo nosila v duši, me je priganjala, da jo napolnim.

Iskanje Senke je trajalo precej časa. Ati je uporabil vse zveze in poznanstva, preden je žensko, ki bi lahko bila ona, našel v neki vasi v muslimanskem delu Bosne. Atijev prijatelj mi je šel toliko na roko, da me je odpeljal v to vas. Žensko, ki bi lahko bila Senka, sem videla od blizu. Stala je na dvorišču, obkrožena z otroki, in naju gledala, ko sva spraševala za pot. Bilo je praktično nemogoče, da bi z njo spregovorila besedico.

Po tisti avanturi, ki je atija finančno drago stala, sem se umirila, čas je pozdravil tudi mojo depresijo.

Bila sem presrečna, da imam otroka, želela sem imeti še kakšnega. Želja se mi je izpolnila čez nekaj let, ko sem bila že na pragu štiridesetih. Vseeno sem tvegala in donosila. Rodila sem punčko, ki je dobila ime po moji mami. Drugi otrok je bil še toliko večji blagoslov zato, ker sem preživela raka na ščitnici.

A darov, ki mi jih je dalo življenje, pa jih pogosto nisem zmogla ne videti ne ceniti, sem se začela zavedati šele, ko sem vstopila v tako imenovano zrelo obdobje. Sem pa še zmeraj živahna, a samska,« je še dodala in se nagajivo zasmejala.