Oče »umne sadjereje« na Kranjskem

Besedilo: Jasna Paladin
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 28. marec 2022 / 14:28

Franc Pirc, duhovnik, misijonar in sadjar, je v prvi polovici 18. stoletja največji pečat pustil v Pečah pri Moravčah, v Podbrezjah in v Ameriki, s ponosom pa se ga spominjajo tudi v rodnem Kamniku, kjer mu bodo letos postavili spomenik.

Franc Pirc bo spomenik v Kamniku dobil na pobočju Malega gradu, in to takoj, ko se vodstvo Krajevne skupnosti Kamnik-Center uskladi z Zavodom za varstvo kulturne dediščine, že pred tem pa so tega znamenitega, morda tudi preslabo poznanega Kamničana javnosti predstavili na večeru v Frančiškanskem samostanu, kjer ga je zbranim predstavil Bogomir Brvar.

»Na podlagi tega, kar sem prebral, zbral in raziskal o Francu Pircu, lahko rečem le, da je bil izjemna osebnost in name je res naredil velik vtis,« je predavanje začel Brvar, ki se s tem znamenitim Kamničanom sistematično ukvarja od leta 2014. Franc Pirc se je v Kamniku rodil 20. novembra 1785 kot najstarejši od desetih otrok (imel pa je še štiri polsestre in brate). Preživel je vse in doživel visoko starost, njegovo življenje pa je bilo zares pestro. Po osnovni šoli pri frančiškanih v Kamniku je v Ljubljani najprej zaključil študij filozofije, nato pa še teologije. V duhovnika je bil posvečen leta 1813 in najprej deloval v Kranjski Gori, nato pa deset let v župniji Peče pri Moravčah. V tem obdobju je spoznal, kaj pomeni lakota, s katero so se v tistih letih soočali po vsej Evropi, tudi v njegovi župniji. A ti časi so ga kalili, saj ni bil le duhovnik; ljudem je vselej želel tudi materialno pomagati in tako se je usmeril v sadjarstvo, s katerim bi kmetje lahko premagali lakoto. Na hektaru in pol cerkvene zemlje je posadil prve divjake in jih nato na leto cepil nekaj tisoč, do leta 1826 kar 126 tisoč. Skrbno je spravil prav vsako peško in po cepiče so k njemu hodili iz cele Kranjske. Kmete je tudi prepričal, da so ob robovih svojih njiv sadili sadno drevje, in bil je sploh prvi, ki je spodbujal 'sadjerejo', razvijal pa je tudi vrtnarstvo in kmetijstvo nasploh,« je povedal Brvar in dodal, da je leta 1830 Pirc napisal priročnik Kranjski vrtnar, saj je bil tudi odličen učitelj in pisec. »Knjiga je bila zelo hitro razprodana in je bila šestnajst let kasneje ponatisnjena. Zanimivo, da je povsem aktualna še danes.« Znan je bil kot oče 'umne sadjereje' na Kranjskem.

Iz Peč se je preselil v Podbrezje, kjer so bili po sadju znani že v Valvazorjevih časih. Takoj je zgradil novo župnišče, ob njem pa – sadovnjak. Napisal je drugi del priročnika, še naprej vzgajal cepiče, ki so jim domačini od blizu in daleč rekli pirčevke, in ker je čutil, da svoje znanje lahko preda mnogim, se je leta 1834 prijavil na mesto učitelja kmetijstva in naravoslovja na ljubljanskem liceju. Bil je zavrnjen, kar ga je izjemno prizadelo. In ker je bil nemirnega duha, vedoželjen in trmast, se je po tem razočaranju odpravil v Ameriko po stopinjah Friderika Barage. Misijonar med Indijanci je bil kar 38 let, vseskozi pa je ohranjal stik z domovino. Indijanci, ki njegovega imena niso znali izgovarjati, so ga poimenovali Dobra duša ali Dobro srce. Hitro se je naučil njihovega jezika, v njem napisal katekizem, Indijance vseskozi tudi zdravil in učil – tudi sajenja sadja, poljščin in vrtnin. Leta 1873 je Ameriko in »ljubljene« Indijance zapustil in se vrnil domov na Kranjsko, v domači Kamnik. Umrl je leta 1880 v Ljubljani in bil deležen veličastnega pogreba. V Ameriki se mesto v zvezni državi Minnesota po njem imenuje Pierz, v njem pa še danes najdemo tudi Kamniško cesto.