Dan ljubezni samo za naju

Knjižnico dr. Toneta Pretnarja je napolnila poezija. Poezija štirih tržiških pesnikov v interpretaciji štirih tržiških recitatorjev. »Zapel bi ti pesem o sreči, pa je ne znam, podaril ti pest zlatih cekinov, pa sem jaz vse, kar imam ...« piše v pesmi Zmogel bom Anton Kramarič.

Leta 1999 je Unesco 21. marec razglasil za svetovni dan poezije. Gre za pobudo ozaveščanja o pomembnosti pesniške besede in njene prepletenosti z našim vsakdanom. »Nocoj, na ta večer, ki smo ga namenoma poimenovali Dan ljubezni samo za naju, so z nami štirje pesniki s svojimi prvenci, štirje recitatorji s svojimi radijskimi glasovi in glasbenik, ki bo raztegnil svoj meh. Vsi z eno samo željo, da ta večer z besedo in glasbo pobožajo naše duše, naša srca,« je ponedeljkov literarni večer napovedal Boris Kuburič, vodja tržiške območne izpostave Javnega sklada za kulturne dejavnosti in član Mladinskega gledališča Tržič, ki je v prostorih Knjižnice dr. Toneta Pretnarja Tržič organiziralo prireditev. Ljubezensko poezijo Jane Kus, Antona Kramariča, Milana Krsnika in Davida Ahačiča so prebirali Marina Bohinc, Maja Gradišar, Janez Kikel in Bojan Veselinovič. Tine Berger je za ta večer v roke spet vzel harmoniko in pesmi štirih polepšal z zimzelenimi melodijami.

David Ahačič, najmlajši med avtorji, je »fant, ki je videl rožo čudotvorno, vzdramil se je in je šel na pot« in se pred nekaj leti podpisal pod svoj pesniški prvenec Skoz' to okno gledam svet in svet me použiva skozenj. »Največ pesmi sem napisal v času zaljubljenosti, v najstniških letih. A ne le izključno takrat. Poezijo pišem, ker se mi zdi, da se v pesniških figurah lahko zelo lepo igraš z jezikom. Ne samo z jezikom, igraš se s spomini, asociacijami, vtisi, občutji. Potem ko se čez leta vračaš, prebiraš te verze, jih nekdo drug prebira kot nocoj, se točno spominjaš tistih trenutkov, ko so nastajale, in se preseliš v tisti čas. Nostalgično, lepo,« je povedal Ahačič.

Jana Kus v svoji knjižici Stopinje skozi čas pripoveduje zgodbe svojega življenja in nas tudi prek pesmi popelje v svet svojih misli in čustev v dvoje. »Moje življenje je ubiralo čudna pota. Vse se je našlo, od veselja do žalosti. V mojih pesmih je veliko hrepenenja.« Kot v njenih pesniških kiticah, v pesmi Kdo si: »Tebi se pravi ljubezen – zdaj vem – pa se še vedno sprašujem, če jaz zaupati smem ...«

Anton Kramarič se zdaj, ko je mladost pobegnila in se pokrila s paleto mavričnih spominov, ozira na prehojeno življenjsko pot, na pot Samo za naju dva. »Ko je enkrat za tabo toliko let ljubezni, govorim o zrelem obdobju, se človek rad pesmi spomni nazaj. In če jih posvetiš nekomu drugemu, ženi, okrogli obletnici, in če vidiš, da je zadovoljna s tem, kar si napisal, potem je to darilo namesto rož zelo v redu. To je moj izliv, to je moja izpoved.«

Milana Krsnika na literarnem večeru ni bilo, Boris Kuburič ga je predstavil: »Milanova poezija je življenje samo. Njegov notranji svet je bogat, nabit s čustvi, ki mu jih je povzročilo življenje, in vse barvne nianse občutij vsebujejo njegove izbrane pesmi v knjižici Čas kot življenje.«

Pred 45 le­ti, 24. marca 1977, je bilo registrirano tržiško gledališče mladih in njegove zametke je iskati prav med sodelujočimi recitatorji Marino Bohinc, Majo Gradišar, Janezom Kiklom in Bojanom Veselinovičem. Nekateri so bili ali pa so še, tako ali drugače, povezani z gledališčem. Za vse štiri pa je bilo na literarnem večeru posebno doživetje in izziv prebirati pesmi pred avtorji. Pesmi so izbrali avtorji sami in zdelo se je, kot da jih slišita prvič, sta povedala Jana Kus in David Ahačič, ki je dodal: »Marsikateri verz je tudi mene presenetil, ker sem ga v interpretaciji nekoga drugega slišal povsem na novo.« Antona Kramariča pa je ganilo do solz.