Sava in Dneper

Politika nas večkrat razločuje kot povezuje. K sreči pa imamo tudi naravne danosti, ki nas povezujejo že same po sebi. Taka je naša Sava, ki v svojem 990 kilometrov dolgem toku povezuje štiri države nekdanje Jugoslavije …

Reka, ki nas povezuje

Britanska avtorja Matthew Summerville (MS) in Dan McCrum (DMC) sta posnela dokumentarec z naslovom Sava. Iz pogovora z njima pa izvemo še več o ozadju tega zanimivega projekta. Ko sta potovala in snemala ob naši dolgi reki, sta prišla do glavnega spoznanja, da nas narode ob njej kljub vsej različnosti in sprtosti »več stvari povezuje kot razdvaja«. Preberimo nekaj odlomkov. MS: »Nekako sem dojel, da je naravno okolje, pokrajina, ki jo prepreda voda, nekaj univerzalnega, kar povezuje zelo različne kulture. Zanimala naju je voda kot skupna dediščina, ki povezuje ljudi. Politika – pa tudi koncept držav – so mehanizmi, ki nas pogosto ločujejo med seboj, voda pa je antiteza tega. Hotela sva povedati zgodbo o sedanjosti in prihodnosti tega območja, ne pa o zgodovini. Rada si predstavljava prihodnost, v kateri nas združuje pokrajina, namesto da bi nas ločevala ideologija.« Vprašanje Ane Jurc, avtorice intervjuja: »Duhovnik v Brčkem pripomni, da se to, kako reka teče skozi pokrajino, odraža v značaju in temperamentu ljudi, ki tam živijo. Sta morda opazila, da ob različnih odcepih Save res živijo ljudje z različnimi temperamenti?« DM: »Vsekakor je to zanimiva, lepa interpretacija – pa čeprav morda malce idealistična. Na severozahodu Slovenije, kjer je reka hitra in živahna, so se mi ljudje res zdeli energični in zadovoljni z življenjem. V Zagrebu prebivalci nimajo skoraj nobenega stika z reko, zato morda ni presenetljivo, da je klub Močvara namenjen marginalcem, alternativcem. Ljudje s hrvaških mokrišč so izrazito 'rečni ljudje', in tako naprej.« Kako je potekala izbira sogovornikov za film? DMC: »Proces izbire je bil precej naraven. V Šamcu v Bosni sva na primer šla k reki, kjer sva naletela na družbo, ki je popivala na pikniku. V resnici nama niso dali prave izbire, ostala sva z njimi 24 ur – in jih nato šest let pozneje znova poiskala. Druge ljudi sva izrecno iskala: vedela sva na primer, da hočeva na Jesenicah slišati zgodbo kakega starega jeklarskega delavca, da bi prek njega ponazorila zaton industrije. V Ljubljani sva hotela glas nekoga iz mlajše generacije, ki ima večplastno nacionalno identiteto. Prijatelji so nama predlagali Kuklo in bila je pripravljena sodelovati. Vsakega sogovornika sva torej našla na drug način, ampak včasih sva iskala tudi med seboj kontrastne zgodbe: portretu brodarjev v Brežicah na primer sledi zagrebški kvirovski kolektiv House of Flamingo.« Avtorja sta imela srečo, da sta še »ujela« legendarno hrvaško filmsko igralko Miro Furlan, ki v filmu pooseblja glas Save, govori v imenu reke, a je žal umrla prej, kot je bil film končan. O filmu je izjavila: »Kot državljanka nekdanje Jugoslavije, države, ki jo je uničila morilska politika, vidim ta projekt kot del nujno potrebnega procesa zdravljenja regije in tudi širše.« In kdaj bomo film videli? MS: »Jeseni se bova vrnila na Jesenice s potujočim kinom in se počasi premikala vse do Beograda. Film bova predvajala v lokalnih kinematografih, kjer teh ni, pa v kulturnih domovih, morda v 'kafanah' in podobno.« No, da vidimo.

Sava in vojna

Mnoge ljudi, ki živijo ob Savi, so boleče in bolezensko zaznamovale vojne. Kako se na to dejstvo odziva film? DM: »Absolutno je Sava protivojni film. Vojna je kontekst, ves čas je prisotna – ljudje jo pač omenjajo, še posebej v Bosni in Hercegovini ter v Srbiji. Tam je tudi več vizualnih opomnikov: v Bosanskem Brodu je na primer stolpnica, ki je do polovice porušena, v drugi polovici pa živijo ljudje. Razloženo nama je bilo, da se je oblast zavestno odločila, da zbombardirane stavbe ne bodo sanirali, ker jim koristi za politično demagogijo. Dejavno sva se hotela odmakniti od teženj k separatizmu; jasno, da ima vsaka država pravico do samostojnosti, nima pa pravice do sovraštva do svojih sosedov. Ne pretvarjava se, da sva izvedenca za to temo, lahko deliva samo, kar sva doživela in videla na lastne oči.« (Vir: Ana Jurc, MMC RTV SLO)

Kaj pa Dneper

Dneper (rusko Dnjepr, belorusko Dnjapro, ukrajinsko Dnipro) je 2290 kilometrov dolga reka, ki teče po ozemlju Rusije, Belorusije in Ukrajine. Ljudje, ki živijo ob tej veliki reki, so po krvi bratje, po jeziku bratranci, a režimi, ki jim vladajo, so jih pahnili v bratomorno vojno. Dneper pa to le nemočno opazuje in se nemo vali skozi Ukrajino v Črno morje. In ne ve povedati, kdaj bo v krajih in pokrajinah ob njegovem toku spet mir …