Čas za solidarnost

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: Gorenjska / sreda, 16. marec 2022 / 09:13

Besedico solidarnost v zadnjem času slišimo zelo pogosto, največkrat v povezavi z vojno v Ukrajini. Solidarnost pa je bila tudi v ospredju zadnje stavke učiteljev, s katero so opozorili na neustrezno vrednotenje njihovega dela – solidarnost so izrazili zlasti z najbolj spregledano skupino znotraj njihove dejavnosti, skupino J, v katero sodijo pomočnice vzgojiteljic, čistilke, hišniki …

O stavki učiteljev ima lahko vsak svoje mnenje, na splošno v javnosti sicer ni bila deležna velike podpore. A kljub temu so starši vrtčevskih in šoloobveznih otrok izrazili neke vrste solidarnost s stavkajočimi, glede na to, da jih je nujno varstvo izkoristilo le malo. Dan pred stavko je sicer ogromno razburjenja povzročila objava najvišjih plač v vzgoji in izobraževanju, a se je hitro izkazalo, da to niti slučajno ne ustreza dejanskemu stanju, kar so mnogi učitelji, ki imajo po dvajset in več let delovne dobe, podkrepili s svojimi plačilnimi listi. A škoda je bila narejena in je še poglobila prepad, ki že nekaj časa nastaja med zaposlenimi v gospodarstvu in javni upravi. A za to niso krivi učitelji oziroma zaposleni v javnem sektorju, ki imajo dobro organizirane sindikate. Marsikdo jim oporeka, da nimajo razloga za stavko, ker se zaposlenim v gospodarstvu godi še veliko huje. Kar je pogosto najbrž celo res, a pravica do stavke je zapisana v naši ustavi in za to, da nekateri mirno trpijo vse krivice, ki se jim godijo na delovnem mestu, niso krivi zaposleni v vzgoji in izobraževanju, ki so se postavili za svoje pravice. Pri tem številni učitelji priznavajo, da so s svojimi plačami sicer povsem zadovoljni, a so se kljub temu izpostavili s stavko, da bi izrazili solidarnost s tistimi z dna plačne lestvice. S tem, da je sramota, da mora država recimo pomočnici vzgojiteljice doplačevati razliko do minimalne plače, se pa verjetno vsi strinjamo. Priznam, da si niti slučajno nisem predstavljala, da za moje otroke, ko sem jih oddajala v vrtcu, skrbijo močno podplačane pomočnice. To so osebe, ki jim popolnoma zaupamo svoje otroke, ker vemo, da bodo zanje kar najbolje poskrbele – da nobenega otroka ne bodo pustile z mokro plenico, lačnega ali umazanega, obenem pa mu nudile tolažbo, ko nas ni v bližini. Si te osebe res zaslužijo zgolj minimalno plačo, ki jim ne omogoča niti najema posojila, da bi si popravile materialni položaj?

Zato je bil skrajni čas, da se glasneje sliši beseda tudi te skupine javnih uslužbencev, sicer bodo najbrž tako kot recimo v gostinstvu ali zdravstvu, kjer že bijejo plat zvona zaradi pomanjkanja kadra, ti poklici počasi postali nezanimivi za mlade. To pomeni, da bomo ženske spet ostajale doma, da bomo skrbele za otroke?