Dražgoše, 7. del

Resnica o »dražgoški bitki« in povojni obnovi Dražgoš v očeh domačina

Zadnje leto je imela obnovitvena zadruga v Dražgošah 16 milijonov dinarjev čistega dobička. Od teh nam je 5 milijonov uspelo »rešiti« za izgradnjo pokopališča v Dražgošah, preostalih 11 milijonov pa je »izginilo« v Kmetijski zadrugi Češnjica.

Vsa leta po vojni in po obnovi vasi je tlela želja domačinov, da bi zgradili novo cerkev, ker je bila stara med vojno popolnoma porušena. Prvi sestanek za načrtovanje njene izgradnje je bil jeseni leta 1963. Udeležil se ga je tudi župan tovariš Osojnik iz Škofje Loke, ki je skupaj s svojimi somišljeniki z vsemi silami nasprotoval izgradnji cerkve. Dal nam je na izbiro: ali izgradnja cerkve ali cesta Dražgoše–Jamnik. Na sestanku je bila sprejeta odločitev o gradnji cerkve. Nato smo začeli zbirati dovoljenja za gradnjo. Po takratnem zakonu je bilo treba imeti zagotovljena sredstva na računu na banki in za dodelitev gradbenega dovoljenja je bilo treba zbrati 11 milijonov dinarjev. Z veliko truda in dobre volje smo ta denar zbrali in ga položili na račun v banko. Na podarjeni denar (donacije domačinov in dobrih ljudi) pa bi bilo treba takrat plačati 72 odstotkov davka, kar je pomenilo, da s preostankom denarja gradnje cerkve ne bi mogli niti začeti. Ker smo spoznali, da nam gradnja na ta način ne bo uspela, sem se posvetoval z odvetnico Ljubo Pretner, kaj je mogoče storiti v tem primeru.

Svetovala nam je, da lahko navedemo, da so nam denar za gradnjo cerkve ljudje le posodili. Tako smo ljudem izstavili račune za posojeni denar in se izognili plačilu prometnega davka. S temi računi pa smo si nakopali 14-dnevno zasliševanje (zaslišali so vse, ki so imeli račune o posojilu denarja). Ker zasliševanjem ni bilo konca, se je delegacija 12 ljudi (s tremi »fički«) odpravila najprej do škofa Pogačnika, ki pa ni imel poguma, da bi skupaj z nami odšel na sekretariat za verske zadeve. Tako smo tja odšli sami in prišli le do vratarja. Ta nas je odpravil z besedami, češ da trenutno v uradu ni nikogar od ljudi, ki jih iščemo. Zato sva skupaj z Andrejem Marenkom odšla do odvetnice Ljube Pretner in se z njo takoj odpeljala na Občino Škofja Loka, kjer je ona po pravni poti uredila, da je bil naslednji dan denar na banki sproščen. Odvetnica Pretnerjeva je tudi poskrbela, da se je s tem dnem končalo zasliševanje Dražgošanov in da se je z zbranim denarjem lahko začela gradnja cerkve. Cerkev je bila zgrajena leta 1966, cesta Dražgoše–Jamnik pa leto pozneje ... Sam sem bil od vsega začetka v odboru za gradnjo cerkve, zato lahko jamčim, da so vsi navedeni podatki resnični.

Do kdaj še proslavljanje dražgoške tragedije?

Po več kot šestdesetih letih se še vedno slavi zmaga partizanov in njihove obrambe Dražgoš in ljudi pred Nemci. Žalostno je, da tudi nekateri ljudje, katerih dedje in očetje so umrli v Dražgošah, to podpirajo. Celo Dražgošani so glede tega razdeljeni v dva tabora.

Žalostno je, da ne moremo reči bobu bob, da še danes ne moremo priznati, da je bila dražgoška bitka le boj za oblast za vsako ceno. Žalostno je, da so postavili tako veličasten spomenik partizanom, padlim v Dražgošah, posmrtne ostanke ubitih domačinov pa iz svete zemlje prenesli v neposvečeno grobnico pod spomenikom, in to brez vsakršnih imen, čeprav je večina domačinov prekopu nasprotovala.

Mit o pogumnih partizanih, ki so branili Dražgoše in ljudi, je izmišljen in neresničen. Resnica je, da je bila vas Dražgoše izbrana načrtno, da so partizani s tem izzivali Nemce. Ko pa so Nemci zasedli vas, so partizani stisnili rep med noge in pobegnili na Jelovico, ljudi pa prepustili na milost in nemilost Nemcem. Če tisto zimo 1941/1942 ne bi bilo meter in pol snega, bi se ta neslavna bitka končala v pol ure ali največ v eni uri.

Sprašujem se, kdaj se bo končalo to »slavje« v Dražgošah? Kdaj se bo darovala maša za ubite domačine in padle partizane? Ne obsojam mladih partizanov, ki so morali izpolnjevati ukaze in za to plačati z življenjem. Koliko nedolžne krvi je bilo prelite v tej neslavni bitki samo zaradi hlepenja predstavnikov partije po oblasti?!

(Konec)

P. S. Avtor članka potrjujem, da so vsi opisani dogodki in podatki resnični.