Kriške prigode

Besedilo: Janez Kavar
Kategorija: Zanimivosti / ponedeljek, 10. avgust 2009 / 06:00

Odlomek iz prigode Kriška gora (1)

Ob vsej moji jezi zaradi psa Rokija gre kriškim lovcem vendarle priznanje, da so najbolj zaslužni za zelo lepo ohranjena imena kriškogorskih senožeti. Vsaki od tridesetih dolinic na travnih pobočjih Kriške gore so obdržali prvobitno ime, nekatere senožeti so tudi označili z lesenimi napisnimi tablami. Tako se nam od zahodnega roba Kriške gore proti Tolstemu vrhu na vzhodu vrste stara imena kriškogorskih senožeti: Rudolfovca, Tratarca, Grabnarca, Bajžlka, Žveglnova, Zrnčova, Špičova, Rantova, Gašperka, Perkova, Jakšova, Ledin dov, Tosova, Bernikova, Bavdova, Koržmova, Povica, Pečica, Mala dolina, Velika snožet, Prosenka, Vratna dolina, Šetinka, Široka peč, Konjska dolina, Svamnarca, Za Babo in Jircek. V mnogih imenih senožeti je prepoznati imena domačij v vaseh pod Kriško goro, v Križah, na Vetrnem in v Gozdu. Ime vsaj ene doline pa so lovci zapisali napačno!

Pred leti me je prijatelj iz Kamnika, vnet zapisovalec zgodovine reševanja v slovenskih gorah, zdravnik dr. France Malešič, opozoril na opombo v knjigi pravljic Matije Valjavca iz Preddvora – v Kračmanovih pravljicah. V opombah Valjavčevih pravljic, ob kratki pravljici z naslovom Molitev pomaga, urednik knjige omenja pripoved o dveh žrtvah snežnega plazu na Kriški gori. Kdaj točno naj bi se nesreča zgodila, zaenkrat še ni bilo možno ugotoviti, najverjetneje pa je bilo to že v drugi polovici 18. stoletja. Valjavec pripoveduje, kako je s šolskim prijateljem, doma iz Gozda, planinaril po Kriški gori, ki se je takrat imenovala še Gojška planina, in bil v vasi Gozd. Takole piše v takratnem jeziku: Opoldne se verneva in po dolinah ali senožetih greva nazaj. Vsaka dolina ima svoje ime, ki je legi ali velikosti senožetu permerjeno, ali od kake pergodbe osnuto. Pripovedujejo, da je po zimi v nedeljo sena nekemu Gojžanu za živino zmanjkalo. Torej veli svojima sinovoma v goro po vlake. So pa vlake takele: Terta se položi po podolgim ena, po počez več; na te se dene sena do pol; v sredo se vtakne hrastova ali kokoršina si bodi veja, to se s senam zadevajo, le de deblo vun moli, in tej veji se pravi duša. Potem povežejo s tertami seno in to je vlaka ali kakor v Bledi pravijo danka. Po sneg se še le seno iz gora zdriča. – Do vlak prideta in lej, odterga se verh gore plaz in oba podsuje. Oče nesrečo zvedši je neki izdihnil: Čej sta, moja edina, čej sta?! In od tod se imenuje tista snožet še dandanašnji »edini dol« in leži med dolinama Povico in Gašpirko. Valjavec je zgodbico z naslovom Edini dol v začetku leta 1848 objavil v Novicah. Ledin dol, kot so ga preimenovali lovci, ima pravo ime Edini dol ali narečno Edin dov. Na lovski poti, ki vodi po sredini pobočij Kriške gore, je Edini dol zelo lahko prepoznati: s travo poraščeno, lijaku podobno in dokaj strmo pobočje, ki pozimi še vedno velja za zelo plazovito. Tako ima tudi ta zgodbica s Kriške gore precej resničnosti, kot še mnoge, zapisane in nezapisane.