Barka in kolo, 2. del
Na poti proti jugu smo se spustili proti v mestecu Savar, ki leži ob slikovitem zalivu Dražica. Poseben čar zalivu daje polotok, na katerem že od 13. stoletja dalje stoji cerkev svetega Pelegrina, zavetnika bolnikov z rakom. V bližini naselja je kamnolom, v katerem kopljejo posebno kamnino, ki krasi mnogo zgradb po svetu, med drugim nekaj cerkva v Rimu in palačo Združenih narodov v New Yorku.
Po strmem klancu smo se vrnili na glavno cesto in potem uživali v slikovitih razgledih na morje vse do luke Luka, kjer nas je čakala naša barka. Medtem ko je posadka zaključevala večerjo, smo se osvežili v morju. Zvečer smo igrali prstomet, in ker je bila že tema, smo igrali pod edino ulično svetilko v bližini. Tam je posedalo tudi nekaj domačinov in slišal sem, kako so se po tihem pogovarjali: »Ti Slovenci imajo neke čudne 'balin kugle'. Ma niso kugle, ampak so ploščice.« Nas pa domačini niso preveč motili in smo igrali pozno v noč. Ne vem, kako bi domačini komentirali našo jutranjo telovadbo, ki smo ji imeli pred zajtrkom naslednjega dne. Za bolj »ležerne« dalmatince smo Slovenci res zanimiv narod. Zjutraj zgodaj vstajamo, telovadimo, potrem gremo s kolesom na ogled otoka, zvečer pa še mečemo balinčke. Ta dan smo se podali v narodni park Telašćica, ki leži na jugovzhodnem delu Dugega otoka. Zaliv obdaja 13 otokov, v zalivu pa je še šest dodatnih. Najbolj znan med njimi je Taljurić, ki je po videzu bolj podoben plošči kot pa otoku, saj je njegova površina povsem ravna in ima premer le šestdeset metrov. Najprej smo si ogledali Slano jezero, ki je s podzemnimi kanali povezano z morjem. Poleti v njem voda doseže do 33 stopinj Celzija, in ker ima majhno pretočnost, voda iz njega izhlapeva in je jezero precej bolj slano kot morje. Poleg planktona v jezeru najdemo le nekaj vrst morskih organizmov, kot so raki, školjke in posebna vrsta jegulje, ki ji domačini rečejo kajman in je težka do tri kilograme. Nedaleč stran so pečine, s katerih je lep razgled vse do Kornatov. Pot smo nadaljevali do mesta Sali, ki je glavno mesto na otoku. Obdano je z dvema zalivoma, v enem je veliko sence in je namenjen kopalcem, v drugem je pristanišče. Domačini so znani kot dobri organizatorji družabnih iger in dogodkov. Največ jih organizirajo v avgustu, ko mesec začnejo z ribiško nočjo, nadaljujejo z vrsto športnih prireditev ter zaključijo s tekmovanjem v jahanju oslov. Na dan tekmovanja organizirajo tudi oslovsko muziko, ko nekaj mladih fantov piha na volovske rogove. Domačini njihovo glasbo spremljajo z raznimi domačimi orodji, kuhalnicami, pokrovkami, likalniki ... Septembra smo si takšne prireditve lahko le predstavljali in se vkrcali na barko ter zapluli proti našemu naslednjemu cilji, otoku Iž.
Za naš izlet s kolobarko, ki bo od 17. do 22. maja, je še nekaj prostih mest. Če bi se nam radi pridružili, mi pišite na e-naslov grega.flajnik@g-glas.si