Že samo priprava je pol uspeha

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Zanimivosti / sreda, 2. marec 2022 / 08:08

Kaj imata s pripravo pustnih krofov z izjemno lepimi »kranceljni« skupnega vulkanizer iz Zabreznice in babica s spleta ...

Zabreznica – Jani Žemlja pravi, da so bila višek njegove kulinarike do pred enega leta »jajca in hrenovke«. »Potem pa je prišla korona.« Najprej je za covidom-19 zbolela soproga in je moral ostati doma zaradi karantene, nakar je bil še sam pozitiven in se je osama podaljšala še za dva tedna. »Praktično sem bil doma en mesec in sem začel peči,« pripoveduje na t. i. debeli četrtek, ko naredi izjemo in ga lahko pri pripravi oziroma cvrtju tokrat pustnih krofov opazujemo. Dejansko so bili krofi prva stvar, ki se je je lotil, pa še to zato, ker je bil kar malo izzvan, pravi. »V tistem času sem že ves naveličan štirih sten sedel na kavču in poslušal ženski del družine, ki je razpravljal o tem, kako krofi ne uspejo, da jih je težko narediti. Odločil sem se, da jih bom naredil jaz,« pojasni. In že takoj so mu uspeli. Soproga Veronika pove, da jih sedaj sicer dela že na pamet, po nekem svojem receptu, ki ga je nekako sestavil iz treh, vendar se je od začetka res natančno držal recepta. »Zato so mu tudi prvič uspeli.« Smeje nadaljuje, da je v času, ko cvre krofe, v nekem posebnem, svojem pekovskem svetu. »Pristop mora biti pravi,« se zagovarja soprog. »Zvečer pripravim vse sestavine, izdelavo krofov pa začnem okoli tretje, četrte ure zjutraj,« pripoveduje. »Za zajtrk so tako še topli,« se zasmeje. Nadaljuje: »Iz kilograma moke in šestih jajc – poleg vseh drugih sestavin, ki sodijo zraven – dobim kakšnih 24, 25 krofov. Kadar pečem ali kuham, sem v kuhinji najraje sam. Sicer pa imam peko raje. Marsičesa sem se že lotil, tudi potice. Celo indijančkov, ker so mi pri krofih ostali beljaki.«

Pa se kaj naveliča, nas zanima, ko jih tolikokrat cvre. Pravi, da ne. Celoten proces ga sprošča. Njegovi krofi so pritegnili našo pozornost tudi zaradi oblike in izjemno lepih venčkov. Zanje pa naj bi bila »kriva« prijazna babica Malči, izvemo. Kdo pa je to, vprašamo. Mislimo, da gre za sorodnico. Žemlja pojasni: »Jaz jih ne izrezujem, temveč testo s pomočjo tehtnice razdelim na manjše kose in oblikujem kroglice. Te potem počivajo, pokrite s kuhinjsko krpo. Ko naredim zadnjo kroglico, gre prva že lahko v segreto olje, ki mora imeti točno 170 stopinj Celzija. No, vmes pa sem razmišljal, kako bi te kroglice naredil na enostavnejši način, kot sem se jih lotil na začetku, pa da »krancelj« ostane. Tako sem na spletu naletel na videoposnetek babice, ki pripravlja krofe skupaj z vnukinjo. In sedaj se držim njenega načina: kroglico povaljam na pultu, da iztisnem iz testa ves zrak. Potem jo pokrijem s krpo, da počije in obenem še vzhaja, najbolj pa krofi narasejo, ko jih daš v olje. Prvo rundo, ko se cvrejo, posodo tudi pokrijem s pokrovko. Cvrem jih na eni strani tri minute, na drugi dve minuti. Na koncu jih napolnim še z marelično marmelado. Zdi se mi, da je to edina marmelada, ki dejansko sodi v krofe.«

Krofi Janija Žemlje so ne samo lepi, temveč tudi okusni. Mehki, puhasti, čutimo ravno prav ruma. Človek bi jih kar jedel in jedel ... Tako tudi izvemo, da v bistvu zakonca Žemlja sploh ne vesta, kakšni so, ko so ohlajeni ali pa naslednji dan, saj jih takoj, ko so ocvrti, že zmanjka. Nekaj jih pojedo doma, drugi pa romajo k sorodnikom, znancem in prijateljem. In ti so jih veseli, veselijo pa se tudi že nadaljevanja, saj vedo, da prav veliko časa med enim in drugim cvrtjem Janijevih krofov ne bo preteklo.