Nekje na plaži v Fažani

V Sloveniji vsako leto izgine šeststo ljudi, včasih celo več, včasih kakšen manj. So med izginule šteli tudi Lavrino mamo? Verjetno ne. Ker je bilo njeno izginotje drugačne vrste.

»Dokler nisem začela obiskovati osnovne šole, sem bila prepričana, da je babica moja mama. Imela sem jo strašno rada, ona pa mene. V šoli so me otroci bolj ali manj odkrito špikali. Govorili so mi, da sem ciganka. Pogosto sem se s kom stepla, učiteljica me je pošiljala k ravnatelju, toda o razlogih za hudo kri sem zmeraj molčala. Njej pa se pa tudi ni zdelo vredno, da bi raziskovala, kakšni so bili razlogi, da je ta ali oni prijokal v razred s krvavečim nosom,« se spominja Lavra.

V vasi, v kateri je odraščala, se ni dalo čisto nič skriti. Obrekovanja je bilo, kolikor hočeš. Za hrbti se je po lepi slovenski navadi govorilo marsikaj, da pa bi bil kdo takšen junak, da bi to, kar se mu je valjalo po jeziku, povedal v obraz, se pa ni zgodilo.

»V šoli je naredil red šele ravnatelj, ki smo ga dobili, ko sem bila v petem razredu. Bil je atijev sošolec, vedel je marsikaj. Poklical me je k sebi in me vprašal, kaj vem o svoji mami. Začudeno sem ga pogledala. 'Mojo mamo vsi poznajo, ker peče najboljše flancate!' sem mu odgovorila. Takrat se mu je verjetno posvetilo, da se mi o pravi mami nič ne sanja. Vseeno sem mu morala obljubiti, da se ne bom več tepla s tistimi, ki me bodo zbadali. Bila sem zelo preprost, malo naiven otrok. Če bi morda slutila, da je ženska, ki jo imam za mamo 'le' moja babica, bi ravnala drugače!«

Pri enajstih letih je njen ati spoznal Ano. Ko je bila že v visoki nosečnosti, sta se poročila. K sebi je hotel vzeti tudi Lavro, a mu je na čisto otroški način zamerila, da se je, po njenem, 'ločil' od mame in šel živet k drugi.

»Ko se danes spominjam tistega obdobja, se na glas smejim. Sprašujem se, kako sem mogla biti tako naivna, da nisem pomislila, kaj pa, če ženska, ki jo imam za mamo, ni mama, ampak igra kakšno drugo vlogo? Edino opravičilo, ki ga najdem, je, da je bil ati bolj ali manj odsoten, domov je prihajal redko, pa še takrat je moral okoli hiše postoriti najnujnejše in mu je zame zmanjkalo časa. Sva se pa vsak četrtek zvečer ob sedmih slišala po telefonu in klepetala vsaj eno uro. 'Mama' se je jezila zaradi visokih zneskov na računu, jaz sem se ji pa smejala, ker sem vedela, da ne misli resno.

Polbrata, dvojčka, sta bila stara pet let, ko sta me ati in mačeha vzela s seboj na morje. Šli smo taborit v Fažano. Imela sem že 16 let, za menoj je bil prvi letnik vzgojiteljske šole. O svojem poreklu sem že nekaj vedela. Bila sem dovolj stara, da sem o pravi mami kdaj pa kdaj kaj vprašala tudi babico. Govorice, ki na vasi niso mirovale, so mi prišle do živega in prebudile radovednost.

Kljub temu sem babici še zmeraj rekla mama. Zakaj ji ne bi? Toliko ljubezni, kot mi jo je dala ona, mi tudi prava mama ne bi mogla. Povedala mi je, da sta se ati in mami spoznala kot študenta, da je moje rojstvo oba presenetilo. Mami se je bala, da bo izgubila štipendijo, zato se mi je hotela odpovedati. Bila sem hvaležna atiju in njej, da sta me vzela k sebi.

Pa da se vrnem v Fažano. Prve dneve smo bili na morju sami, brez atija, ker je imel neodložljive službene obveznosti. Z mačeho Ano sem se dobro razumela. Bila je prevajalka strokovne literature, največ s področja medicine. Imela je ogromno znanja, zelo rada sem jo poslušala. Dvojčka sta se igrala v pesku, ko mi je Ana rekla, naj pogledam žensko, ki je prišla iz vode. Čeprav je bilo na plaži veliko ljudi, sem jo takoj zagledala. Zajela sem sapo, kajti že na daleč sva si bili zelo podobni. Obe sva imeli temnejše lase, rahlo skodrane, padali so nama čez ramena. Tudi neznanka je imela močnejša stegna, zelo podobna mojim.

'Mogoče sva v sorodu?' sem rekla nagajivo. Ko me je Ana slišala, se je zdrznila in zresnila. Takoj sem videla, da ji je žal, da me je opozorila na tisto žensko. A sem že vstala in stekla do nje. Lepo sem jo pozdravila in se ji predstavila. Neznanka me je nekaj časa gledala, potem pa je zmajala z glavo in mi v italijanščini odgovorila, da me ne razume.

Naslednji dan je bilo oblačno in vetrovno. Dvojčka sta bila nemirna, zato smo se zapeljali do Barbarige. Nazaj grede smo se ustavili v piceriji. Bila je polna, logično, ljudje so se morali nekam dati, če se niso mogli kopati. Kar naenkrat sem jo zagledala: sedela je še s tremi moškimi za mizo, na pokriti terasi. Bili so zelo glasni, na ves glas so se smejali, govorili pa so slovensko, ne italijansko. Ko me je zagledala, je ženska jezno vstala in stopila proti meni: 'Me zasleduješ? Hočeš, da pokličem policijo?' Ana je pomirjajoče stopila vmes. Potem smo se obrnili in nemudoma zapustili lokal. Tresla sem se kot šiba na vodi. Zaradi groženj, neznanke, od strahu? Nisem vedela. Naslednji dan se nam pridruži ati. Kje se je srečal z neznanko in se z njo pogovoril, ne vem. Nikoli pa ne bom pozabila, kako je kmalu po peti uri pridrvela do našega šotora, začela kričati, preklinjati, da nas bo tožila zaradi nadlegovanja. Zbralo se je kup radovednežev, meni pa je bilo nerodno kot še nikoli.

Šele tisti večer sem izvedela, da je bila neznanka moja prava mama. Ati mi je o njej povedal zgodbo, ki pa ni bila lepa. Po mojem rojstvu je imela poporodno depresijo, hotela me je utopiti v kadi. Če ji tega ne bi preprečil ati – in to zadnji trenutek – me danes ne bi bilo. Žal pa mami ni želela slišati zame niti, ko je ozdravela. Vse atijeve poskuse, da bi me še kot dojenčico obiskovala, je v kali zatrla.

Včasih obiščem njeno Facebook stran. S podobo, ki jo nosim v srcu, nimajo njene objave čisto nič skupnega. Na Facebooku je prijazna in srčna, do mene se je obnašala kot divja in krvoločna zver. Včasih se vprašam, kaj bi rekli njeni prijatelji, če bi vedeli zame ... Morda se bodo najine poti še kdaj prekrižale. Če kaj, jo želim vprašati, zakaj me sovraži. Mislim, da imam vso pravico, da to izvem.«