Mokrišča so ledvice krajine

Čeprav stroka že dolgo pozna in poudarja izjemen pomen, ki ga v našem okolju predstavljajo mokrišča, te ledvice krajine, tamponska območja in biotski supermarketi, kot jim tudi rečemo, v javnosti pogosto – in po krivici – še vedno veljajo za ničvredna zemljišča, leglo mrčesa in prostor, kamor prikladno odložimo vse tisto, česar ne potrebujemo.

Kar nekaj krajevnih imen v Sloveniji vsebuje besedo, ki sicer označuje katero od oblik mokrišč, loka ali mlaka sta najpogostejši. »Vsi smo tako rekoč sosedje mokrišč,« je na predavanju, ki ga je v okviru usposabljanja za vodnike po Podonavju Naravna dediščina Save in mokrišč na Gorenjskem nedavno organiziral Center za trajnostni razvoj podeželja Kranj, slikovito povedal profesor doktor Mihael Jožef Toman, profesor na katedri za ekologijo in varstvo okolja Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani.

Mokrišče je izraz, ki nima dolge zgodovine, v slovenskem jeziku ga uporabljamo šele nekaj desetletij. So nekaj, česar še ne znamo zelo natančno opredeliti, postaviti meja, povezati z drugimi deli okolja in na ta način prepoznati njihove vrednosti, je razložil.

Nekaj pa je vendarle jasno: »Če bi pogledali z vidika procesov, ki se dogajajo v okolju in naravi, so mokrišča zanesljivo neke vrste ledvice krajine, okolja, v katerem se pojavljajo; to pomeni, da imajo funkcijo čiščenja,« je bil jasen.

In čeprav še danes ob besedi mokrišče nepoznavalci običajno pomislimo le na močvirja in mlake, Toman opozarja, da so mnogo več: kot mokrišča so definirana tista območja, ki so nasičena z vodo – bodisi vidno, površinsko ali podtalno, torej nevidno – in imajo značilno vegetacijo ter druge življenjske združbe.

S hidrološkega vidika gre za izredno kompleksnost, ki jo ustvarja gibanje vode, zaradi česar se v mokriščih ustvarjajo dinamični ekosistemi, ti pa so osnova za bogato vrstno pestrost.

»Zato tudi ne moremo varovati rastlin in živali, če sočasno ne varujemo njihovih življenjskih prostorov, česar pa praviloma ne počnemo oziroma zanemarjamo habitate, jih spreminjamo in na ta način uničujemo vrstno pestrost,« opozarja Toman.

»Nizka in visoka barja, šotišča, mokrišča v alpskem svetu, močvirja, poplavni gozdovi, loke in jelševja,« našteva različne izraze za zelo podobna naravna okolja, ki jih označujemo kot mokrišča. Med mokrišča so­dijo tudi sezonsko poplavljeni travniki, ki jih je vse manj, pa rečni rokavi, mlake, ki so bile v preteklosti, pogosto še vedno, razumljene kot »legla komarjev in drugega mrčesa«. Ni čudno, pravi profesor Toman, da so prav mlake tista naravna mokrišča, ki smo jih v Sloveniji največ odstranili.

Mokrišča so tudi mrtvice, najbolj znane pri nas so tiste ob reki Muri, ki jo v zadnjem obdobju označujemo kar za slovensko Amazonko; Sava jih praktično nima več. Pa območja izvorov in ponorov, kjer voda mezi iz podtalja, kakršno je Brje pri Bledu.

Mokrišči sta tudi Cer­kniško jezero s sistemom kraških voda in kot najbolj znamenit primer Ško­cjanske jame, mokrišče svetovnega slovesa in prva Unescova lokaliteta v Slovenji – in celo ta je bila, opozarja dr. Toman, na tem, da jo zaradi industrijskega onesnaževanja izgubimo.

Največ mokrišč smo tudi v Sloveniji izgubili zaradi urbanizacije in kmetijstva, v zadnjem obdobju pa strokovnjaki opozarjajo tudi na vse večje pritiske zaradi turizma. Kot še pravi Toman, imamo v Sloveniji dokaj dobro zakonodajo, ki ščiti ta posebna in posebno pomembna okolja, a težava se pojavi, ko gre za uveljavljanje predpisov na konkretnih območjih. Tu, je jasen profesor, pa gre za vprašanje družbene in osebne odgovornosti.