Poučuje ruski balet

Margarita Isaeva, poklicna balerina in pedagoginja, se je pred štirinajstimi leti iz Sankt Peterburga v Rusiji preselila v Slovenijo, da bi klasični ruski balet poučevala tudi pri nas. Čeprav začetki niso bili obetavni, si je dom ustvarila v Domžalah, zadnje leto pa balet poučuje na Glasbeni šoli Kamnik.

Margarita Isaeva je poklicna ruska balerina, ki prihaja iz Sankt Peterburga, drugega največjega mesta v Rusiji, kjer kulturo živijo na vsakem koraku. Da želi biti baletna plesalka, je vedela že zelo zgodaj, saj so učitelji njeno nadarjenost odkrili že pri treh letih. A doma so šolanju na najboljši akademiji baleta na svetu, ki domuje prav v Sankt Peterburgu in kamor si je želela, sprva ostro nasprotovali. »Moja mama, ki je bila po izobrazbi učiteljica francoščine, je bila velika ljubiteljica baleta. A prav zato je še kako dobro vedela, kakšno trdno delo se skriva za to umetnostjo, in ni želela, da grem po takšni poti. Naša družina sicer ni bila revna, saj je bil oče kapitan jedrske podmornice. V tistih časih poklicev nismo presojali skozi zaslužek, saj so nas vodile bolj intelektualne vrednote. Kljub maminim pomislekom sem vztrajala in uspela. Ko sem bila sprejeta na šolo, sem bila vesela do nebes, a res se je že kmalu zatem začelo zares trdo delo. Zaključila sem srednjo baletno šolo in imela neizmerno srečo, da so me poučevali res veliki mojstri ruskega baleta. Da imam tako vrhunsko izobrazbo in bleščeče znanje, pa sem spoznala šele, ko sem odšla v tujino,« nam v uvodu pove Margarita Isaeva ali Margi, kot jo kličejo njeni prijatelji in učenci, nato pa nadaljuje, da je sprva plesala v vseh možnih dvoranah domačega mesta, že kmalu pa se je usmerila v poučevanje – pa ne le baletnikov, ampak tudi mladih umetnostih drsalcev in tekmovalcev v ritmični gimnastiki, ki so jih trenirali za rusko olimpijsko reprezentanco.

»Od nekdaj me je zanimalo le profesionalno in strokovno delo – drugače delati ne znam, in čeprav sem si od nekdaj želela v tujino, je čas za to prišel po res težkih 90. letih prejšnjega stoletja, ko smo se v Rusiji borili za golo preživetje, zato sem tudi sama začela iskati možnosti za boljše življenje v tujini. Leta 2008 sem dobila povabilo v Slovenijo in se z družino tudi preselila sem,« pravi, a takoj prizna, da začetek ni bil tak, kot si je predstavljala. »V slovensko naravo sem se resda zaljubila na prvi pogled, a moja prva ponudba za delo se je nanašala na poučevanje po manjših krajih Primorske, kjer o vrhunskem baletu niso vedeli veliko, in šele takrat sem spoznala, da si moram cilje postaviti višje.« Najprej je pri Ruskem centru znanosti in kulture v Ljubljani odprla svojo baletno šolo, poleg tega je organizirala seminarje za poučevanje mladih baletnih mentorjev, sodelovala je tudi pri organizaciji različnih prireditev in festivalov. Leta 2018 je odprla Kulturno športno društvo Zvezda baleta, ki deluje v Domžalah, zadnje leto pa je zaposlena v Glasbeni šoli Kamnik. Pravi, da Slovenija pravih strokovnjakov za balet nima, prav tako ne tradicije, a da to priznajo le redki.

V Kamniku rada dela

Pravi, da ruski balet odli­kujejo klasika in strokovnost, natančno delo in razmišljanje. Gre za osnovo vsega baleta, do sebe pa mora plesalec biti strog in zelo marljiv, že da konča osnovno izobraževanje, kaj šele, da postane plesalec vrhunskega formata, nam pojasni. V Kamniku se počuti odlično. »Ko sem prevzela skupino, je bilo v njej devet baletnih plesalcev in plesalk, danes jih je v skupini že štirideset. Že v pol leta so se naučili ogromno in toliko marljivih otrok, kot jih poučujem v Kamniku, sem imela malo kje,« pravi in dodaja, da so tudi pogoji za vadbo v prostorih Doma kulture Kamnik odlični. »Do upokojitve imam še pet let in ta čas si želim kar največ svojega znanja dati mladim v Kamniku,« sklene balerina, ki ima pri nas status kulturne ustvarjalke, slovenščina ji ne povzroča nobenih težav, pred kratkim pa je dobila tudi slovensko držav­ljanstvo.

In kaj od Rusije pogreša pri nas? »Prav nič, saj imamo v Ljubljani rusko trgovino,« pravi smeje, nato pa le prizna, da pogreša svoja dva sinova, ki sta ostala v Rusiji (eden je prišel z njo v Slovenijo), in dveletno vnukinjo. Zaključi z mislijo, da smo Slovenci rojeni z zlato žlico v zlati zibelki, a da se tega preprosto ne zavedamo. »Tu občutim vso svobodo, ki je doma nisem.«