Prešernov dan
Minil je še en dan kulture, še en Prešernov dan, ki je za Slovence nekaj posebnega. Menim, da se Kranjčani s Prešernom poistovetimo še malo bolj.
Gledala sem prenos programa ob podelitvi Prešernovih nagrad in priznanj na predvečer kulturnega praznika. Prepevanje v zborih je naš družinski hobi. Priznanje, ki sta ga dobila dva ustvarjalca in dirigenta zborovske glasbe, sta tako priznanje celotnemu področju zborovodstva na Slovenskem, ki je na zelo visoki ravni. Preko prepevanja v zborih se lahko z najbolj zahtevnimi glasbenimi deli sreča običajen posameznik, ki ima le posluh, brez posebnega glasbenega predznanja. Seveda so v zahtevnejših zborih tudi pevci bolj glasbeno izobraženi, imamo tudi profesionalne zbore. Zborovodkinja, pri kateri sem prepevala, nam je večkrat povedala, da so jim na akademiji vcepili v glavo, da si lahko odličen zborovodja v velikem mestu ali na majhni vasi. Od tebe je odvisno, kaj boš izvabil iz pevcev. Zelo kakovostno zborovsko petje se izvaja tudi po manjših slovenskih krajih, ne le v »beli« Ljubljani.
Na sam kulturni dan sem pomagala sosedoma pri prodaji na stojnici. Kranj je tedaj odet v stojnice in prireditve. Število stojnic je bilo bistveno manjše kot v preteklih letih, kulturnega programa pa zaradi »koronskih« razmer ni bilo. Po zvočnikih so ves čas vrteli program ARS, kjer so recitirali in prepevali Prešernove pesmi. Tako sem cel dan poslušala pesmi, ki so nam znane. Nekaj jih znam na pamet, kakšno le v verzu, dveh ali treh. Vrteli so tudi glasbene posnetke. Prešernove pesmi v zborovski izvedbi so zelo lepe, teh tretji program tokrat ni vrtel. Stojnice si je ogledala tudi kranjska oblast z gosti. Sprehodil se je gospod župan s svojo ekipo in gostom, predsednikom državnega zbora. Niso se ustavili pri vseh stojnicah, pri naši so se. Celo več, kupili so zeliščne napitke, kar je mojima sosedoma seveda v čast. Prišli so še drugi politiki in tudi ti so kupili več sirupov, ki da jim ni para. Če kdaj, je danes domača in zdrava hrana zelo cenjena in iskana. Dobro blago se pač samo hvali …
Tako sem preživela letošnji kulturni praznik. Prešeren nam je vsem v opomin in spodbudo. Napisal je le eno pesniško zbirko Poezije, ki pa je nesmrtna. Bolje narediti manj, a tisto vrhunsko. V svojem času je bil nerazumljen, svobodomiseln. Znal je prestopiti okvire in pogledati čeznje ter čez lastno mesto in deželo. Čez svojo osebnost, videl pa je v človeka. V njegove globine, tegobe, začutil ga je tam, kjer je sam in hkrati z vsemi, saj smo si v svojem bistvu vsi enaki. Želimo biti razumljeni, ljubljeni, spoštovani. Več kot dovolj razlogov za posnemanje tudi danes.