Snežilo tri dni zapored

»Sneg je segal do vrha kuhinjskega okna. Oče je izmeril, da ga je bilo dva metra,« se obilnih snežnih padavin pred sedemdesetimi leti spominja danes 90-letna Ivanka Igličar z Godešiča. S snegom obilna zima 1951/1952 je opisana tudi v publikaciji Vremenske skrajnosti v Sloveniji v obdobju 1948–2018, o njej so zapisi tudi v takratnem Gorenjskem glasu.

Si predstavljate, da bi danes v Gorenjskem glasu objavili naslednji zapis: »Zaradi snega, ki zasipa Gorenjsko in druge naše kraje v teh dneh čez mero, so nastale motnje in tehnične zapreke tudi pri tiskanju današnje številke lista. Velike količine snega, ki so v zadnjih tednih zapadle, so tako obremenile streho skladišča jeseniške trgovine z železnino, da se je popolnoma zrušila in deloma raztrgala tudi šibko zidovje. Pod težo snega se je podrla tudi streha na nedovršenem zadružnem domu v Radomljah. Najbrž je bilo podobnih nesreč še več. Poročil od drugod zaradi snežnih ovir še nismo prejeli.« Tako je v Gorenjskem glasu pisalo 16. februarja leta 1952. Med 13. in 15. februarjem tistega leta je nepretrgoma snežilo tri dni in snežna odeja je bila najdebelejša od začetka merjenj.

Odrejena mobilizacija za kidanje snega

Kolikšna je bila snežna odeja na Gorenjskem, razkrivajo tudi podatki iz naslednje številke Gorenjskega glasa, ki je izšla 1. marca. Izvemo, da je po dolgotrajnem snežnem metežu zamedlo toliko snega kot že desetletja ne. »V Ratečah so ga namerili 2,7 metra, v Bohinju skoraj nič manj. Zato Bohinjci niso čakali na mobilizacijo. Odrezani so bili od sveta s plazovi v Soteski. Navajeni borbe z naravo, so se spoprijeli s snegom. Odkidati so morali progo in odpreti globoko zametene poti v obeh bohinjskih dolinah. Čiščenje na Bledu ni bilo tako težavno. Težje delo so imeli v gorjanskem kotu. Pokljuka je bila odrezana od doline z več plazovi. Samo na dveh kilometrih te ceste je bilo okrog en kilometer plazov. Večje težave so bile tudi na Lancovem, kjer so morali najprej rešiti dvanajst konj in voznikov, ki jih je zasačil sneg na Jelovici in katerim je pretila lakota. V globokem snegu so morali pregaziti tri ure dolgo pot.« Podrobneje je opisano tudi, kako so se ljudje odzvali na mobilizacijo delovne sile. Na Jesenicah je tako povprečno dnevno sneg odstranjevalo okrog 1500 ljudi. Sneg z železniške postaje je že pred tem čistila vojska. Skupaj ga je bilo odkidanega in odvoženega 825 tisoč kubičnih metrov.

Spomini Ivanke Igličar

Zime pred sedemdesetimi leti se še dobro spomni tudi danes 90-letna Ivanka Igličar z Godešiča. »Tri dni skupaj je snežilo. Oče je izmeril, da je bilo dva metra snega. Rekli so, da ga je prineslo k nam iz Poljanske in Selške doline. Segal je do vrha kuhinjskega okna. Oče je skidal pot do glavne ceste, nato sem šla po njej v Reteče na železniško postajo, na vlak za v Ljubljano, kamor sem 35 let hodila v službo v Pletenino. Preden sem prišla na postajo, sem bila od gazenja že pošteno utrujena. Tam sem bila verjetno že ob šestih zjutraj, a vlaka ni bilo. Prišel je šele okrog pol devetih. Pripeljali smo se do Šiške, nato pa smo morali dol, ker ni mogel več naprej. V službo v Moste sem prišla malo pred eno. Skoraj vse sem zamudila. Sodelavke so nam vozačicam rekle, naj prespimo pri njih v Ljubljani. Kolegica me je pregovorila, da sva šli domov. Spet je bilo treba peš po tirih v Šiško, vlak pa je peljal samo do Medvod, naprej pa peš do Reteč, kjer se je ustavilo pet lokomotiv in niso mogle nikamor. Domačini so pomagali kidati sneg. Ko smo hodili, se sploh ni videlo, kje je cesta. V Gorenji vasi - Retečah sem potem prespala kar pri kolegici, bila sem vsa mokra, naslednji dan pa sem šla domov, eno vas naprej. Naslednje dni, dokler se razmere niso uredile in ni vlak znova začel voziti, sem bila kar doma. Ni se dalo v službo. Potem sem do Reteč hodila kar po železniški progi, ki je bila očiščena. Tudi sicer smo veliko hodili po progi ali ob njej. Takšnih zim si danes ne predstavljam več. Je pa tudi kakšno kasneje še zapadlo veliko snega, a toliko kot takrat ne. Škoda, da nimam nobene fotografije. Pokojni mož Ivan je sicer veliko fotografiral, a takrat še ni imel svojega fotoaparata, poleg tega je med tednom stanoval v Ljubljani, kamor je hodil v šolo,« je obujala spomine. Tudi sicer rada spremlja vreme in ga beleži v dnevnik. »Vanj zadnjih dobrih dvajset let vsak dan napišem, kakšno je vreme in ali se kaj posebnega zgodi. Od prej pa imam veliko stvari v spominu.«

Izredno obilno sneženje trajalo en mesec

S snegom obilna zima 1951/1952 je opisana tudi v publikaciji Vremenske skrajnosti v Sloveniji v obdobju 1948–2018, ki jo je pripravil Gregor Vertačnik s sodelavci iz Urada za meteorologijo in hidrologijo. Izvemo, da prva polovica meteorološke zime 1951/1952 ni kaj dosti spominjala na običajno zimo tistega obdobja, saj je bilo snega komajda za vzorec, povečini se ni niti enkrat ohladilo do –10 stopinj Celzija. Do vremenskega preobrata je prišlo sredi januarja. Sledilo je več ciklonov, ki so sneg prinesli vse do nižin. Največ pa ga je nato zapadlo sredi februarja. V noči na 13. februar se je občutno ohladilo in v večjem delu Slovenije je začelo močno snežiti in tako je bilo do 15. februarja. Zaradi že predhodno debele snežne odeje je bil v precejšnjem delu Slovenije zabeležen rekord v višini snega. S tem se je končalo mesec dni dolgo obdobje izrednih padavin. Petnajstega februarja so ga pri Domu na Komni izmerili 400 cm (182 cm novega), v Ratečah 240, v Stari Fužini v Bohinju 263, na Rudnem polju na Pokljuki 282, v Železnikih 200 cm, na Bledu 180, v Žireh 176. »Obilnemu sneženju je sledilo približno 40-dnevno obdobje pretežno suhega vremena, padavin je bilo malo in snežna odeja je počasi kopnela, tako da ni bilo večjih težav z vodami. Kjer je bilo snega najmanj, se je snežna odeja stalila že konec februarja ali v začetku marca, medtem ko se je v alpskih dolinah zavlekla v april,« je še zapisano v publikaciji.

Pogled na trenutno kratkoročno napoved snega v nižinah ne obeta, tako da nam očitno ne preostane drugega, kot da prebiramo, kako je bilo včasih.