Noč knjige z vitezom besed in mojstrom življenja

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: Kultura / ponedeljek, 6. maj 2019 / 17:22

Z Alešem Bergerjem, pisateljem, prevajalcem, gledališkim in literarnim kritikom, založnikom ter dobitnikom vrste najvišjih slovenskih kulturnih nagrad, se je v radovljiški knjižnici pogovarjala njegova prevajalska kolegica Alenka Bole Vrabec.

Radovljica – Noč knjige, mednarodni dogodek, ki podpira in slavi knjigo in branje kot temeljna gradnika zdrave družbe, so letos v Sloveniji organizirali že šesto leto zapored. Kot so zapisali organizatorji – nosilec projekta je založba Sanje – so tokrat fokus gradili na nosilnih stebrih francoske revolucije – svoboda, enakost, bratstvo – ter se ob dvestoti obletnici smrti spominjali razsvetljenskega »dramilca« Valentina Vodnika. Akciji so se predzadnji torek v aprilu pridružili tudi v radovljiški Knjižnici Antona Tomaža Linharta, kjer so ob tej priložnosti v sodelovanju z Društvom slovenskih književnih prevajalcev pripravili pogovorni večer, katerega gost je bil pisatelj, prevajalec, gledališki in literarni kritik, dramatik, založnik in Prešernov nagrajenec Aleš Berger. Z njim se je pogovarjala Alenka Bole Vrabec.

Rdeča nit pogovora je bila Bergerjeva knjiga z naslovom Arles, večkrat – dnevniški roman, ki je izšel pred dvema letoma in v katerem je avtor, ki se je večkrat mudil v Mednarodnem središču književnih prevajalcev v mestu Arles v francoski Provansi, strnil svoje vtise, opažanja in spoznanja obdobja 25 let.

Aleš Berger je prevedel okoli petdeset dram in komedij, okoli sedemdeset knjig s francoskega področja, knjiga Arles, večkrat pa je knjiga, ki nas popelje skozi njegovo ustvarjanje od leta 1989 do leta 2014, je Bergerja v uvodu na kratko opisala Alenka Bole Vrabec in povzela nekaj misli iz spremne besede h knjigi, ki jih je napisal Janez Pipan. »Aleš Berger se nam tako v svojem orjaškem prevajalskem in zgolj po obsegu nekoliko skromnejšem pisateljskem opusu vedno kaže v vsaj dvojni podobi: kot vitez besed in kot mojster življenja, ki mu nič človeškega ni tuje in ki zna svoja najbolj presenetljiva opažanja trenutkov vsakdanjega bivanja na očarljiv način deliti tudi z bralci ... knjiga Arles, večkrat ni samo ponatis starih objav in ne samo tematska antologija dnevniških zapiskov iz francoskih prevajalskih ekskurzij in delavnic, temveč je z novo ureditvijo to povsem nova, v določenem smislu tudi izvirna izdaja starih vsebin. Prav tako tudi vidimo, da so vse Bergerjeve knjige, ki jih lahko štejemo za izvirno pisanje – vsaj delno to velja tudi za obe zbirki gledaliških kritik – med seboj povezane in prepletene. Da je v ozadju vseh poigravanj z žanri, oblikami in zvrstmi pisanja ter njihovimi premenami neka sistematična povezovalna misel, ki združuje v en sam projekt. Literarni kritiki so vse te medbesedilnosti in tudi druge postopke literarnega postmodernizma, ki se jih Berger poslužuje in jih hkrati na novo izumlja, zaznali in evidentirali že v posameznih knjigah, toda Bergerju v resnici ne gre za formalizme. V njegovem pisanju anekdotičnost življenja, ki ga lahko usodno preobrne že dejstvo, da je sosedov pes prevrnil telefonski dvojček, nenehno prerašča v veliki tekst, iz na videz formalne besedne igre pa zasije trpka življenjska epizoda. Življenje in literatura tu nenehno porajata in spreminjata drug drugega, medtem ko njun avtor premešča šahovsko figuro zdaj na eno in spet na drugo stran, med eno in drugo ontološko resničnostjo, in meša karte časa, da bi ustavil njegovo odtekanje.«

»Obdobje v Arlesu je moje življenje usmerilo in obogatilo. V mesto na jugu Francije, v središču Provanse, znano po rimskih ostalinah in Van Goghovem bivanju v njem, v katerem so si francoski prevajalci omislili svoja srečanja, me je – mislim da leta 1986 – po nekih res čudnih poteh pripeljalo vabilo na okroglo mizo o prevajanju Queneaujevih Vaj v slogu. Na srečanju sem napletel nekaj znanstev in izvedel za možnost štipendije, ki mi je nato omogočila prvo dvomesečno bivanje v Arelsu, kjer sem prevajal – humorno prozo in težko poezijo,« je čas, ko je prvič za daljše študijsko obdobje odšel v Provanso, opisal Aleš Berger. »To je bil nasploh viharen čas – podiral se je Berlinski zid, padali so režimi ... – in da ne bi samo prevajal, sem si sproti tudi kaj zabeležil. Nastali so zapiski o mojem prevajanju, o mojem doživljanju Arlesa, o doživljanju sveta, ki sem ga prek francoskih medijev vseveda videl drugače, kot bi ga doma. Besedilo sem nato objavil v Novi reviji, potem pa sem ga, ker je bil dobro sprejet skupaj z nekaterimi kasnejšimi zapisi iz Arlesa, ponudil v objavo Cankarjevi založbi,« je nastajanje knjige opisal Aleš Berger.

Kot je povedal, se je, ko je zapiske na novo sestavljal v knjigo, znova premaknil v čase, o katerih piše. »To so bili časi, ki sem jih seveda doživel, a kako dobro, da sem si svoja doživetja tudi zapisoval, ker se prav zaradi teh zapiskov toliko več spomnim,« je poudaril in misel podprl z besedami pisatelja Lojzeta Kovačiča: Česar ne zapišeš, tega ni bilo. »Koliko stvari bi pozabil, če jih ne bi zapisal, in koliko sem jih, ker jih nisem!«