Plečnik nam je vsem v čast

Vlada RS je leto 2022 razglasila za Plečnikovo. To je lepo. Gre pa za to, da Plečnika ne velja ceniti in povzdigovati le letos, ob 150. obletnici njegovega rojstva. Njegovo delo si zasluži, da ga spoznavamo in cenimo ves čas; in ne le na državni, ampak tudi na lokalni in osebni ravni …

Ste se kdaj vprašali, kateri so tisti Slovenci, ki so se uvrstili v najbolj prestižne svetovne enciklopedije in leksikone? To vprašanje si je v enem svojih duhovitih zapisov postavil arhitekt Janez Suhadolc. V svoji posebni radovednosti je ugotovil, da se je Prešernovo ime že leta 1896 pojavilo v leksikonu Kleine Brockhaus. Zdaj ga najdemo tudi v prestižnih enciklopedijah Grand Larousse in Encyclopaedia Britannica. Ob njem se na teh svetovno elitnih straneh pojavlja samo še kak ducat slovenskih imen in priimkov. Po abecedi: Louis Adamič, Cankar, Cobenzl, Gallus, Hohenwart, Jakac, Jakopič, Kardelj, Korošec, Plečnik, Trubar, Hugo Wolf. To je Suhadolc ugotovil v letih pred 2000. Zdaj je morda ob imenovanih še kdo, a veliko več jih najbrž ni. Pa še med to peščico je nekaj takih, ki jih večina od nas nima v svoji zavesti. Veste, kdo sta bila Cobenzl in Hohenwart? Janez Filip Cobenzl (1741–1810) je bil v Ljubljani rojeni diplomat in mecen, bil je diplomatski svetovalec cesarja Jožefa II. in avstrijski zunanji minister. Bil je dober poznavalec Slovencev in slovenščine in je po sklenjenem miru v Schönbrunnu v noči s 15. oktobra na 16. oktober 1809 osebno informiral Napoleona o narodnostnih razmerah v Ilirskih provincah. Grof Karl Siegmund von Hohenwart (1824–1899) pa je bil avstrijski politik, rodil se je in umrl na Dunaju, na Kranjskem je podedoval obsežna posestva. V avstrijskem državnem zboru je vrsto let kot poslanec zastopal gorenjski kmečki volilni okraj, leta 1871 je bil tudi predsednik avstrijske vlade. No, v tem zapisu pa nam gre za Plečnika, tudi on sodi v izbor svetovno prepoznavnih Slovencev.

Plečnik je svoja najbolj prepoznavna dela ustvaril v treh prestolnicah: na Dunaju, v Pragi in Ljubljani. Na Dunaju je v samem središču mesta projektiral Zacherlovo hišo zraven katedrale sv. Štefana in cerkev Svetega Duha v Cankarjevem predmestju Ottakring. V Pragi mu je legendarni češkoslovaški predsednik Masaryk poveril prenovo praškega gradu, v mestu je zasnoval cerkev sv. Srca Jezusovega na Vinohradih. V Ljubljani pa je ustvaril največji del svojega opusa in ta je lani dočakal svetovno priznanje: Plečnikova ustvarjalnost v Ljubljani je bila 28. julija 2021 vpisana na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Plečnik bi lahko ostal na Dunaju ali v Pragi in postal avstrijski ali češki arhitekt. Ne samo s svojim delom, tudi z ženitvijo. Njegov dunajski naročnik in častilec Zacherl mu je dal vedeti, da se je vanj zagledala njegova svakinja Marija. V sila prijaznih odnosih pa se je znašel tudi z razgledano gospodično Alice Masaryk, predsednikovo hčerko. A Plečnik je bil notorični »celibater«, svoje življenje je posvetil umetnosti, bil je njen duhovnik. Ves predan pa je bil tudi svojemu slovenstvu in si je za epicenter svojega poslanstva izbral Ljubljano. A vrhunskost sama po sebi še ne prinese slave. Dejstvo je, da je bilo Plečnikovo delo pri nas po drugi svetovni vojni več desetletij premalo cenjeno in skoraj pozabljeno. Kanonizacija njegovega opusa se je zgodila šele proti koncu stoletja, vpis na Unescov seznam pa je svetovna pika na i.

Pozaba seveda ne velja za poznavalce njegovega opusa. Med njimi je bil tudi gorenjski in žirovski rojak Lojze Gostiša, ki je postavil Plečnikovo spominsko razstavo leta 1986, na vrhuncu javne pozabe. Tudi o njej nam pričuje Janez Suhadolc. »Gostiša je leta 1968 postavil v pritličju ljubljanske Narodne galerije pregledno razstavo o Plečniku. To je bilo nadvse pogumno in skorajda neverjetno dejanje. Šola, kritika in poznavalci so Plečnika pozabili. Občudovanje velikega mojstra je bilo nekako v ilegali in rezervirano za starokopitneže. Kljub temu je Gostiša postavil že omenjeno razstavo z imenitnimi fotografijami hrvaških (!) fotografov Nenada Gattina in Nina Vranića. Stiskan je bil prelep katalog, kjer je bil kot oblikovalec na delu Jože Brumen (1930–2000). Istočasno je bila v nadstropju razstava slovenske moderne arhitekture. Skupino obiskovalcev je nanjo pospremil profesor Nace Šumi (1924–2006), ki je veljal za velikega poznavalca slovenske arhitekture. Po ogledu sem ga vprašal, ali si bomo ogledali tudi Plečnikovo razstavo. Rekel je, da je tam razstavljena 'turistična arhitektura' in da naj si jo ogleda vsak sam, če misli, da je to potrebno, on pri tem ne bi sodeloval.« (Spletni vir) Z dolžnim spoštovanjem do profesorja Šumija, imenitnega umetnostnega zgodovinarja in kranjskega rojaka, a tudi on je bil med tistimi, ki Plečnika niso več cenili.

Gostiša z odlično razstavo iz leta 1968 ni dosegel svojega namena, pravi preboj v ponovnem odkrivanju Plečnika je prineslo leto 1986, z veliko retrospektivno razstavo v Parizu in Ljubljani. Tudi pri njih je bil Gostiša za »komisarja«. V Plečnikovem letu 2022 pa se bo zvrstila cela vrsta dejanj in dogodkov njemu na čast. Vseh se ne bomo udeležili, lahko pa vzamemo v roke eno od številnih knjig o njem. Ena od njih je odlični Plečnik v stripu, ki sta ga ustvarila Blaž Vurnik (scenarij) in Zoran Smiljanić (risba). V ospredje ga postavljam zato, ker je strip medij, ki nagovarja tudi mlade. In za to gre: da Plečnika vzamejo za svojega tudi prihodnji rodovi.