Knjige ob obletnicah

Pri Beletrini so ob okroglih obletnicah izšle knjige o Slovencih, ki so vsak na svojem področju pustili neizbrisen pečat. Zapisi o življenju in delu, njihova osebna korespondenca, spisi in še marsikaj o arhitektu Jožetu Plečniku, pisatelju Josipu Jurčiču in literarnem teoretiku Dušanu Pirjevcu - Ahacu.

Kranj – Med številnimi dogodki, s katerim te dni zaznamujemo 150. obletnico rojstva arhitekta Jožeta Plečnika (1872–1957), so tudi knjižne izdaje, povezane z njegovim življenjem in delom. Med njimi je tudi knjiga z naslovom Arhitekt Jože Plečnik v Italiji 1898–1899, ki jo je pred več kot petdesetimi leti napisal umetnostni zgodovinar France Stele, tokrat pa je pri založbi Beletrina izšla v prenovljeni in dopolnjeni izvedbi. Stele je Plečnika spoznal v Pragi leta 1920 in z njim prijateljeval vse življenje. Iz tega poznanstva sta nastali dve knjigi že za časa Plečnikovega življenja (Architectura perennis, 1941, in Napori, 1955), omenjeno delo pa je napisal po arhitektovi smrti.

France Stele je imel dostop do zapuščine Jožeta Plečnika, v kateri se je med drugim ohranilo gradivo, ki se nanaša na prelomno leto Plečnikovega življenja, ko je po diplomi na Dunaju prejel štipendijo, ki mu je omogočila nekajmesečno študijsko potovanje po Italiji, s čimer je prvič prišel v osebni stik z italijansko in zahodnoevropsko umetnostjo. Najobširnejše poglavje v knjigi je namenjeno pismom domačim, še posebno bratu Andreju, in arhitektovemu popotnemu dnevniku. Zapisi v slednjega razkrivajo podrobnosti iz Plečnikove zasebnosti, zlasti iz njegove mladosti, ter oblikovanje Plečnikove človeške in umetniške osebnosti.

Knjiga je osebno pričevanje Plečnikovega prvega potovanja v Italijo, ki zanj pomeni tudi prvo srečanje s klasiko. Iz Italije se je vrnil spremenjen, ta sprememba pa je pomenila prelom v njegovem razumevanju arhitekture. Preostala poglavja so namenjena pojasnjevanju okoliščin, dopolnjevanju pisem z drugimi pomembnimi viri ter komentiranju in nakazovanju nekaterih mogočih prihodnjih raziskovalnih poti. Dodana je študija dr. Petra Krečiča.

Ob izteku leta pa sta v znamenju obletnic pri Beletrini izšli še dve knjigi. Prva je znanstvena monografija Josip Jurčič (1844–1881), pripovednik svojega in našega časa, ki jo avtorica literarna zgodovinarska Urška Perenič namenja tako strokovni javnosti kot literarno in kulturno najširše zainteresiranemu bralcu.

Knjiga je razdeljena na pet vsebinskih sklopov, v katerih, kot je zapisala avtorica, »pisatelja spremljamo od zadnjega slovesa pri sv. Krištofu v Ljubljani, skozi razgibane ure njegovega življenja prek poglabljanja v bogat pripovedniški opus, ki ga še danes z veseljem in hvaležnostjo prebiramo ...« Avtorica na način poliloga tematizira poprejšnja literarnozgodovinska dela o Jurčiču, pri tem pa uležane literarnozgodovinske resnice in prenekatero podrobnost v jurčičevskem izročilu popravi in postreže z novimi spoznanji in svežimi interpretacijami njegovih pripovednih del.

Knjiga Ahac – knjiga o Dušanu Pirjevcu je izšla ob stoti obletnici njegovega rojstva. Dušan Pirjevec (1921–1977) je bil ena najbolj enigmatičnih in markantnih osebnosti na področju preučevanja literature in filozofije pri nas, profesor primerjalne književnosti na ljubljanski filozofski fakulteti, ki je močno vplival na razvoj misli slovenske inteligence svojega časa.

Zgodovinsko in družbeno vlogo Dušana Pirjevca predstavljajo Boris A. Novak, Alenka Pirjevec in Peter Vodopivec. V knjigi je prvič objavljena medvojna korespondenca med Dušanom Pirjevcem in njegovo prvo ženo Marjeto Vasič, pa tudi Pirjevčevi dnevniki in odlomki iz del njegovih sodobnikov. Monografija predstavlja partizana, »notranjega« disidenta in profesorja, ki je imel veliko privržencev in tudi nasprotnikov. Hčerka Alenka se med drugim spominja strogega in doslednega očeta, zgodovinar Peter Vodopivec osvetljuje čas, ko so na fakulteti Pirjevca hoteli spraviti ob službo, Boris A. Novak pa se poda na zadnjo govorilno uro k profesorju.