Potreboval sem tudi plenice

Ne zaupaj ženski, ki laže, 2. del

Tino se malo oddahne, potem pa le nadaljuje svojo zgodbo. Na nekaterih mestih je bila precej nepovezana, a sem se trudila, da sem mu sledila, kot je treba.

Iz žepa je vzel cigarete, čeprav si kaditi ni upal. Prepričan je, da bi ga cigaretni dim zadušil.

»Ko sem prišel k sebi, sem Bartolja prosil, naj mi pove, kaj se je sploh zgodilo,« je nadaljeval svojo pripoved.

»Sprva ni želel, potem pa se mu je le odprlo. Zabičal mi je le, da naj nikomur ne izdam, da mi je on izčvekal. Povedal mi je, da se med sosedi govori, da sem v bolnišnici prostovoljno podpisal papirje, s katerimi sem vse premoženje prenesel na ženo Dunjo in sina. Ona je potem hišo prodala in se odselila k nekemu moškemu. Ko sem ga poslušal, bi moral biti zgrožen, pa nisem bil. Materialne stvari mi niso nič pomenile, želel sem le živeti.

Bartolj mi je našel garsonjero v bloku z dvigalom. Odpeljal me je tudi na banko. Nekaj denarja mi je še ostalo, čeprav je Dunja, ker je imela pooblastilo, pobrala skoraj vse. Nisem se mogel zadrževati: na okencu, vpričo bančne uslužbenke in nekaj strank, ki so stale za menoj, sem se zjokal.

Čez nekaj dni me je Bartolj ponovno obiskal, s seboj pa je pripeljal tudi Martino. Bil sem je vesel, čeprav se še zmeraj nisem mogel spomniti, da sva bila nekoč poročena. Ni mi zamerila. S seboj je prinesla nekaj hrane in termo posodo z zeliščnim čajem. Prosila me je, naj ji izročim izvide. Želela jih je odnesti k prijateljici, ki je bila onkologinja v bolnišnici v Trstu. Bil sem presrečen, ko sem spet objel novofundlandca Zmaja. O, kako sem ga pogrešal!

Vso hrano, ki jo je pred odhodom pripravila Martina, sva si razdelila z Zmajem. Ko jo je po nekaj dneh zmanjkalo, sem obsedel na kavču. Nisem vedel, kaj naj storim. Pes je zaradi lakote začel cviliti. Bližnji sosedje so se jezili in poklicali policijo. Našli so me dehidriranega in zelo lačnega. Bartolj je spet poklical Martino in ji predlagal, naj me vzame k sebi. 'Ne, ne bom', je odgovorila. 'Toliko rada ga pa spet nimam.'

In tako sem šel v Dom. Edino premoženje, ki sem ga še imel, je bil vikend. Sin, ki se ga je lastil, mi je zagrozil, da me bo ubil, če ga prodam. A sem ga moral, kako bi drugače plačeval stroške oskrbe, ki niso bili majhni?

Bartolj mi je povedal, da sem bil nekoč do žene ponižen kot cucek, v službi pa strokoven in priljubljen, a oster in dosleden. Izvedel sem, da me je ovijala okoli prsta, sin pa izkoriščal. Na srečo je bilo v moji glavi še veliko praznine, tako da me njegovo pripovedovanje ni preveč prizadelo.

Martina je bila zgrožena. Glede na izvide bi moral biti že mrtev. Začel sem se smejati, kar jo je zelo prizadelo. Potem pa mi je ušlo v hlače. Odkar sem prišel iz bolnišnice, se mi je to pogosto dogajalo. Nisem zadrževal blata, ves čas je bilo tekoče, imel sem veliko težav, da sem vzdrževal vsaj minimalno čistočo. Iz odraslega, zrelega, uspešnega moškega sem se spremenil v triletnega, zelo nemočnega otroka. V rehabilitacijo nihče ni verjel, še sam ne.

A zdravje se mi je počasi, a vztrajno vračalo, čeprav bi moral biti že zdavnaj na pokopališču. Moj onkolog je vsakič, ko sem prišel na kontrolo, zmajeval z glavo. 'Vi ste medicinski čudež!' mi je govoril.

Vračal se mi je tudi spomin. Tega sem bil še najbolj vesel. Ponoči nisem imel več plenic. Kakšno razkošje! Začel sem razmišljati, da bi se umaknil v varovano stanovanje, vzel k sebi Zmaja in spet normalno zaživel. Žal pa se v službi niso strinjali, da bi se vrnil na svoje staro delovno mesto. Govorili so mi, da se je v dveh letih, kar me ni bilo, vse spremenilo. Da je postal biznis veliko agresivnejši, kot je bil nekoč. Predlagali so, da še kakšno leto ostanem na bolniškem dopustu. S težkim srcem sem pristal. Pridružil sem se Bartoljevemu sinu, ki je bil pleskar. Žal sem že po eni uri pleskanja postal tako utrujen, da se mi je kar meglilo pred očmi.

Preblisnilo me je, da bi drugim sprehajal pse. S pomočjo direktorice Doma mi je uspelo najti tri lastnike, ki so privolili, da poskrbim za njihove štirinožce. Na vso moč sem se trudil, da nisem pozabljal, kdaj moram peljati na sprehod enega in drugega. Ugotovil sem, da sem še zmeraj zelo pozabljiv, kar mi ni bilo všeč.

Končno je prišel tudi dan, ko sem se po skoraj treh letih ponovno srečal z ženo Dunjo. Bilo je na sodišču. S sinom sta me tožila, ker z njima nisem delil kupnine od prodanega vikenda. Obešala se je na moškega, ki bi lahko bil njen sin. V sebi sem čutil zadoščenje: kar se nisva videla, se je precej poredila. Moja zunanja 'lupina' pa je bila še zmeraj takšna kot nekoč. Ukvarjala se je z 'marketingom', karkoli je to že pomenilo. A glede na precej pošvedrane čevlje, ki jih je nosila, ji ni šlo prav dobro. Tožbo je izgubila, poravnati pa je morala tudi vse stroške. Vikend sem podedoval po dedu, lastništva nisem nikoli delil ne s prvo ne z drugo ženo. Ko je odhajala iz pisarne, sem se resno spraševal, ali sem bil s to žensko v resnici poročen ali pa se mi je vse skupaj le sanjalo. Ničesar nisem čutil do nje.

V društvu Spominčica, v katerem sem bil eden najmarljivejših članov, sem spoznal Katarino. Vsake toliko časa se nam je pridružila, ko je spremljala sestro Nežko. Ganilo me je, kako lepo je skrbela za sestro, ki po tumorju ni bila več tako samostojna kot nekoč. Katarini življenje ni prizanašalo. Zapustil jo je mož, hčerka, ki je imela Downov sindrom, pa je pri osmih letih umrla zaradi hude pljučnice. Začela sva se družiti, po osmih mesecih sem se preselil k njej. 'Kaj pa, če se mi bolezensko stanje poslabša in jutri umrem?' sem jo vprašal, ko sva prvič skupaj legla v posteljo. Spolnih odnosov nisva mogla imeti. Po moji krivdi.

'Življenje je treba uživati, dokler ga lahko,' mi je odgovorila. Vesel sem, da sva še zmeraj skupaj, še bolj pa sem vesel, da sem še zmeraj živ!«

(Konec)