Še naprej ponosni na Alpino

Glasova preja je pretekli četrtek gostovala v Žireh, saj je bila posvečena jubileju žirovskega podjetja Alpina. Dne 30. aprila bo namreč minilo natanko sedemdeset let od ustanovitve Tovarne športnih čevljev, ki so jo štiri leta kasneje preimenovali v Alpino.

Čevljarstvo pa ima v Žireh še precej daljšo tradicijo, saj kot je bilo razvidno iz filma, ki so ga predvajali kot uvod v Glasovo prejo, so domači čevljarski mojstri znamenite žirovske čevlje že sredi 19. stoletja začeli prodajati tudi zunaj svojega kraja. V Žireh so delovale številne domače delavnice, ki so se v tridesetih letih 20. stoletja začele povezovati v čevljarske zadruge. Prav iz zadruge Čevljarna Žiri se je razvila tudi tovarna Alpina, ki letos praznuje sedemdesetletnico. Po tajkunskem prevzemu v letu 2006 je bilo podjetje že skoraj na robu propada, a mu z novim vodstvom zdaj vendarle kaže nekoliko bolje. O Alpini so na Glasovi preji spregovorili smučarska tekačica Petra Majdič ter nekdanji in sedanji direktor Bojan Starman in Bojan Gantar.

Rdeče kot ogenj pod nogami

Dame imajo prednost in tako je publicist Miha Naglič besedo najprej prepustil Petri Majdič, ki se je ob tem spomnila svojih prvih tekaških čevljev rumeno-vijolične barve. »Očitno so imeli zame res velik pomen, če sem si zapomnila celo barvo,« se je posmejala in dodala, da se večina najbrž ne zaveda, koliko mrzlih zimskih popoldnevov je s pokojnim Lojzetom Oblakom preživela na Pokljuki ob testih novih tekaških čevljev. »Alpinini čevlji so bili res zelo napredni, vedno pred konkurenco,« je poudarila in dodala, da jim je vedno ostala zvesta, čeprav so jo mnogi prosili in vabili, nekateri pa celo zahtevali, naj izbere njihove tekaške čevlje. »Alpinini tekaški čevlji bodo vedno s posebnimi črkami zapisani v mojem spominu in karieri.« To ji je pomagalo navezati tudi poseben stik z zaposlenimi v Alpini, ki so jo vedno toplo in z navdušenjem sprejeli. »Čevlji, s katerimi sem tekmovala, so šli skozi mnogo rok, kar nas je miselno povezovalo. Ko sem tekla in se je svetilo rdeče pod nogami, so vsi čutili, da to ni ogenj, ampak Alpina, in so bili ponosni, ker so vedeli, da so te čevlje izdelali oni.« In ne glede na to, kakšne so bile proizvodne hale, so bili izdelki vedno vrhunski, je prepričana Petra Majdič. V žirovskem muzeju hranijo tekaški čevelj z njenim podpisom, in kot je zaupala obiskovalcem Preje, je to prav tisti, v katerih je padla na olimpijskih igrah v Vancouvru. »Vsi so kasneje želeli te čevlje, dres, štartno številko, palice ... Večina tega je še vedno pri meni, čevlje pa sem podarila Alpini.« Z žalostjo je zato spremljala propadanje Alpine v zadnjih letih, je priznala. »Alpina je v Skandinaviji tako znana in priznana, da so številni Norvežani prepričani, da gre pravzaprav za norveško blagovno znamko.«

Izvedli obsežno prestrukturiranje

V enem od najtežjih obdobij je Alpino vodil Bojan Starman, ki je bil z Alpino povezan že kot njen štipendist, leta 1974 pa se je v Alpini tudi zaposlil. »Delal sem v različnih oddelkih in kot vesten učenec sem se veliko naučil, zato sem leta 1988, ko so me imenovali za direktorja, vedel, kaj moram narediti.« S svojimi izkušnjami in ekipo, ki jo je zbral okoli sebe, so se skupaj lotili obsežne preobrazbe podjetja, sicer po njegovih besedah ne bi mogli preživeti. »Podjetje je bilo globoko zadolženo, sledil je še razpad Jugoslavije. Izgubili smo veliko premoženja in donosne vzhodne trge,« je razložil in to ponazoril z besedami, da so z izvozom enega para čevljev v Rusijo zaslužili en evro na minuto, v Ameriko pa zgolj deset centov. Znašli so se pred dilemo, kako naprej, in odgovor je bil po njegovem jasen – poceniti proizvodnjo, da bi bili spet konkurenčni, izgubo na donosnih vzhodnih trgih pa nadomestiti s povečanim izvozom na zahod. »Alpini tako zaradi razpada Jugoslavije ni bilo treba odpustiti nobenega delavca, a po novem je bilo treba prodati pet parov čevljev, da smo zaslužili toliko kot prej z enim.« Zato so povečevali produktivnost in zmanjševali stroške. »Prej smo izdelovali tri do štiri pare čevljev na zaposlenega, z zviševanjem produktivnosti pa v nekaj letih devet do deset parov na zaposlenega. Vsi ti ukrepi so nas rešili in ne samo, da smo preživeli, ampak smo verjetno edini v tem obdobju celo zmanjšali zadolžitev.« Na zunaj se tega niti ni občutilo, je pojasnil, saj odpuščanj ni bilo, plače pa sicer res niso bile visoke, a so jih redno izplačevali.

Sočasno je potekalo tudi lastninsko preoblikovanje podjetja. A z načinom, kako se to izvedli, se Starman ni strinjal, zato je moral zapustiti podjetje. »S certifikati so imeli delavci v lasti šestdeset odstotkov podjetja. A ker niso vedeli, kaj bi s tem, so jih prodajali za prenizko vrednost,« je spomnil in dodal, da je zato leta 1994 delavce opozoril, kako je z lastninjenjem, in jih pozval, naj ne prodajajo delnic, da bi podjetje obdržali v lasti zaposlenih. »Pojasnil sem jim, da bo tisti, ki bo prepoceni prišel do podjetja, tako tudi ravnal z njim.« Takrat je moral zato iz Alpine, zaposleni pa so nadaljevali s prodajo. Sledilo je izčrpavanje podjetja, saj so novi lastniki iz podjetja samo pobirali denar, nič pa niso vlagali. »Lani so delavci vendarle sprevideli, da so na napačni poti.« Sledil je upor zaposlenih, ki so ga podprli tudi številni Žirovci. »Že takrat sem povedal, da v primeru, da bi se nadaljevala politika takratnega vodstva, podjetje ne bi obstalo več kot eno leto. Če svetovalci ne bi odšli iz Žirov, ne bi danes sedeli tukaj in se pogovarjali o Alpini.« Zato ga veseli, da so za vodjo dobili domačina. »Veliko je še težav, a razvoj gre v pravi smeri; rezultati se izboljšujejo, tekoče poslovanje je pozitivno,« z optimizmom gleda na sedanje poslovanje Alpine. Ob tem pa opozarja, da bo denar poleg v vračanja dolgov treba usmeriti tudi v razvoj. »Le tako bomo lahko še naprej ponosni na tovarno in njene izdelke,« je končal Starman.

Alpina ima ogromen potencial

S Starmanom se strinja tudi sedanji direktor Bojan Gantar. »Bankam sem poskušal razložiti, da bi Alpina po nekem mukotrpnem scenariju sicer lahko odplačala posojila, a ne vem, če je smisel v tem, da plačujemo privatizacijska posojila. Morajo razumeti, da ima Alpina enormen potencial za razvoj, a bo treba sredstva usmeriti tudi v razvoj, oglaševanje ter naložbe v nove tehnologije.« Letos tako načrtujejo za dva milijona evrov novih vlaganj. Kot pravi, pa danes Alpina že četrtič kupuje samo sebe, in se ob tem sprašuje, katero veliko globalno podjetje je sposobno sebe štirikrat plačati. In zakaj pravi, da štirikrat? Kot prvo, je poudaril Gantar, so Žirovci sami zgradili to podjetje. Leta 2006 so prišli v podjetje tajkuni in ga kupili z denarjem od podjetja. Njihove dolgove so znova plačevali zaposleni. Tretjič so to storili, ko so morale banke zaradi neposrečenega lastninjenja Alpino dokapitalizirati. »To smo plačali vsi davkoplačevalci, tudi zaposleni v Alpini.« S prenosom terjatev bank na slabo banko pa Alpina že četrtič plačuje privatizacijska posojila, je razložil Gantar in dodal, da danes, ko menjajo 35 let stare stroje, ugotavljajo, da od večmilijonskih posojil, ki so jih dobili za nečedne posle v času lastninjenja, podjetju ni ostalo nič.

Kljub temu z optimizmom gleda v prihodnost. »Ponovno se ukvarjamo s čevlji in z ljudmi,« je poudaril Gantar in dodal, da se poslovanje izboljšuje; letos jim je za milijon evrov uspelo znižati stroške in doseči desetodstotno rast prodaje. »Preteklo leto je bilo tudi leto čiščenja bilanc in sanacije starih zalog, da bomo letos pokazali, kako Alpina dejansko lahko posluje,« je še dejal Gantar, ki napoveduje, da bodo dosegli plane, za katere so se zavezali v sredini lanskega leta. Na vprašanje, kako kaže Alpini v prihodnje, ki jo verjetno slej ko prej znova čaka prodaja, pa je Gantar odgovoril, da sedanji lastnik, to je Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB), ni slab lastnik in Alpino podpira v v procesu prestrukturiranja. Zato meni, da bo Alpina še nekaj časa v lasti DUTB, ob iskanju novega lastnika pa se mu zdi pomembno, da Alpina ostane v »pametnih slovenskih rokah«.